67-letni kolumbijski predsednik Juan Manuel Santos, ki je leta 2012 z uporniki začel težavna pogajanja za končanje najdaljše državljanske vojne na zahodni polobli in ki jih je letos uspešno končal, je dobitnik letošnje Nobelove nagrade za mir. Tako je včeraj sporočil petčlanski norveški odbor, ki odloča o podelitvi najbolj izpostavljenega globalnega priznanja za prizadevanja za mir v svetu.
»Nagrado podeljujemo Santosu za njegova neomajna prizadevanja za končanje več kot petdeset let trajajoče državljanske vojne, ki je vzela najmanj 220.000 kolumbijskih življenj in z doma pregnala skoraj šest milijonov ljudi. Nagrada je tudi priznanje kolumbijskemu ljudstvu, ki kljub zlorabam in mukam ni izgubilo upanja za mir, in vsem stranem, ki so prispevale k mirovnemu procesu,« je svojo odločitev pojasnil odbor, ki mu predseduje norveška gospodarstvenica in nekdanja političarka Kaci Kullmann Five.
Nagradili le eno stran
Odbor je tako nagradil le eno od obeh strani, ki sta sklepali mirovni sporazum. Ni je namreč podelil voditelju uporniških Revolucionarnih oboroženih sil Kolumbije (FARC) Rodrigu Londonu z vzdevkom Timošenko po sovjetskem poveljniku Rdeče armade. Kullmannova je dejala, da so se pri nagradi osredotočili na predsednika, ker je dal prvo resnično zgodovinsko pobudo za mir, za katero je stal odločno z vso svojo vlado. Vsaj med vrsticami je takšna odločitev odbora naletela na nekaj kritike. Švedski inštitut Sipri je denimo zapisal, da sta za vsak konec vojne potrebni vsaj dve strani, in čestital tudi Londonu. Londono pa je na twitterju čestital predsedniku Santosu za nagrado in se zahvalil za pomoč, ki so jo pri iskanju miru ponudili Kuba, Venezuela, Norveška in Čile.
Spodbuda za naprej
Kot vsako leto je bilo pred podelitvijo nagrade tudi tokrat precej ugibanja, kdo jo utegne dobiti. Možnosti, da bodo to tvorci kolumbijskega mirovnega sporazuma, so med napovedovalci precej upadle, ko so Kolumbijci na referendumu minuli teden sporazum zavrnili, sicer z izredno tesno večino, 50,2 odstotka proti 48,9 odstotka. Toda Nobelov odbor je očitno razmišljal drugače in želel z nagrado dati spodbudo kolumbijski vladi in upornikom, da spoštujejo premirje, ki je začelo veljati junija in se izteče 31. oktobra, ter da skušajo najti rešitev, sprejemljivo za večino prebivalcev. »Dejstvo, da je večina rekla ne mirovnemu sporazumu, ne pomeni nujno, da je mirovni proces mrtev. Rezultat referenduma ne predstavlja glasovanja proti miru... Predsednik Santos je jasno povedal, da bo nadaljeval prizadevanja za mir do zadnjega dne na položaju. Odbor upa, da mu bo Nobelova nagrada dala moč, da mu v tej zahtevni nalogi uspe,« piše v pojasnilu odbora.
To ne bo odvisno le od predsednika države, a prvi znaki so vendarle spodbudni. FARC je sporočil, da je pripravljen poslušati predloge za spremembo besedila sporazuma. Uporniki so sporočili še, da bodo spoštovali dogovorjeno premirje tudi po 31. oktobru.
Na vrsti so nova pogajanja
Državljanska vojna v Kolumbiji se je začela v 50. letih, deset let pred združitvijo levičarskih in komunističnih milic v FARC zaradi družbene neenakosti in privatizacije zemlje s strani peščice bogatih ter v odgovor na protikomunistični pritisk oblasti. V prvem obdobju je imel FARC manjše formacije, ki so se spuščale v omejene spopade z vojsko. V 70. letih je v državo prišla narkomafija – ko ji je vojska v 80. letih vsaj deloma stopila na prste, so del trga prevzeli uporniki. Skupaj z odkupninami za ugrabljene ljudi so prišli do znatnih prihodkov, okrepili so se in imeli na vrhuncu 20.000 oboroženih vojakov.
Prvi mirovni predlogi so se pojavili v začetku 80. let, v letih od 1984 do 1987 je veljalo triletno premirje, ki je potem propadlo, v 90. letih pa so se uporniki spet precej okrepili. Kljub občasnim mirovnim pobudam in pogajanjem, denimo v letih 1998–2002, miru ni bilo na vidiku. Leta 2008 in nato 2011 so bili v napadih ubiti trije njihovi voditelji, poveljevanje FARC pa je nato prevzel Londono, ki ima med člani široko zaupanje. To mu je tudi omogočilo sklenitev mirovnega sporazuma, kajti mirovne pobude so bile v preteklosti tudi žrtve notranjih frakcij. »Naj bo to zadnji dan vojne,« je Londono rekel maja letos, ko sta si s Santosom segla v roke ob sklenitvi premirja in osnutka mirovnega sporazuma. Tega so volilci prejšnjo nedeljo presenetljivo zavrnili, čeprav so ankete napovedovale potrditev z dvotretjinsko večino. Očitno so podcenile odpor, ki ga imajo Kolumbijci do upornikov, ki jim je sporazum omogočal delno amnestijo in vrnitev v politiko. Santos bo, obogaten z Nobelovo nagrado, zdaj skušal prepričati upornike k spremembi sporazuma, kar pa pred preizkušnjo postavlja predvsem Londona, saj se mu v FARC lahko zgodi notranji upor.
