V tej drugi kategoriji strankarskih dam in gospodov, tovarišic in tovarišev se imajo med seboj vsi za strankarske prijatelje. Urbi et orbi trdijo, da so del skupne, strankarske družine in da si delijo (tako javno govorijo) dobro in slabo.
V resnici si delijo samo dobro, slabo pa odrivajo k strankarskemu prijatelju.
Število strankarskih prijateljev je odvisno od položaja, ki ga nekdo ima. Z višjim položajem v stranki, mestu ali državi se viša tudi število strankarskih prijateljev. Njihovo število narašča, se množi in viša do vesoljnih razsežnosti.
Seveda, kot je tudi običajno, imajo največ strankarskih prijateljev voditelji ali (redke) voditeljice strank. Število njihovih strankarskih prijateljev dobesedno eksplodira, ko prevzamejo vodenje stranke (na enak način vsakemu, ki preneha voditi stranko, eksplodira število strankarskih sovražnikov).
Strankarski prijatelji voditeljev strank, posebno tistih, ki imajo možnost, da se povzpnejo na katero od vodilnih mest v državi, tekmujejo v servilnosti, prilizovanju in čudovitem hlinjenju prijateljstva in predanosti. Strankarski prijatelji voditeljev strank so pripravljeni v javnosti brez zadržkov braniti vsak kiks, vsako napako ali slabost ljubljenega voditelja, učitelja in vodje.
Predanost strankarskih prijateljev se odraža v povsem običajnih gestah v vsakdanjem življenju. Strankarski prijatelji bodo radi šli po kavo, kadar voditelj hoče piti kavo, odstopili mu bodo mesto za mizo, kadar je gneča v kavarnici, ogrnili ga bodo s plaščem ali mu prepustili dežnik, kadar dežuje. Strankarski prijatelj pošilja voditelju sporočila o vsem, kar opazi, pri tem pa tožari druge strankarske prijatelje, ki v določenih situacijah niso bili »kos nalogi«.
Ko strankarski voditelj daje izjave medijem, ga strankarski prijatelji obkrožijo, stiskajo se za njegovim hrbtom tako tesno, da hodijo drug drugemu po nogah, v čvrstem grozdu, ki se smehlja kameram, pri tem pa kamermana rotijo, naj razširi kader, da bi tudi oni in njihov nasmeh prišli vanj.
Medtem ko voditelj govori, strankarski prijatelji kimajo in tako potrjujejo verodostojnost vsega, o čemer govori, pri tem se zaklinjajo s kimanjem, da je vse, kar voditelj reče, prav tako in nič drugače, in da ni druge resnice od njegove.
Strankarski prijatelji se pogosto ponujajo, da bodo voditelju napisali govor ali vsaj iztočnice za govor, ki ga bo imel. Če voditelj v to privoli, tisti, ki so napisali govor, sedijo v prvi vrsti, odpirajo beležko, pozorno poslušajo in polglasno komentirajo, kako si je voditelj to sijajno izmislil in napisal.
In tako to s strankarskimi prijatelji poteka in traja, dokler se voditelju, strankarskemu prijatelju, ne približa strankarski, to je politični konec.
Prvi to zavohajo najzvestejši izmed najzvestejših strankarskih prijateljev. Kar je tudi normalno, glede na to, da so oni ob šefu noč in dan, vedno za njegovim hrbtom. In najbolje vedo, kaj se o strankarskem voditelju za hrbtom govori, šušlja in dogovarja.
V tistem trenutku, ko postanejo gotovi, da je voditeljeva zvezda zvezdni utrinek, strankarski prijatelji novinarjem hitro začenjajo pošiljati informacije, ki jih potem mediji označujejo kot tiste, ki prihajajo iz »visokih neimenovanih virov z vrha stranke«. Takšne informacije, roko na srce, strankarski prijatelji ves čas počasi spuščajo v zaprte kroge, ki potem to v lekarniških odmerkih pošiljajo v javnost. Toda ko se približa konec prijateljstva, takšne informacije, ki so večinoma dezinformacije, tečejo v potokih na vse strani medijskega sveta.
Ko berejo in gledajo te informacije iz »visokih neimenovanih virov«, se strankarski prijatelji, ki so jih spravili v javnost, seveda javno zgražajo nad »vsemi temi umazanijami, ki tako škodijo vsem nam in naši stvari«! In k temu dodajajo, da če bi vedeli, kdo tako laže in obrekuje šefa, bi ga »z golimi rokami zadavili«, ali nekaj podobnega v smislu strašne grožnje in večne prisege.
Ko gre s strankarskim šefom v prostem padu navzdol, se strankarski prijatelji vse bolj javno čudijo, za hrbtom pa, brez rokavic, neusmiljeno udarjajo. Obenem so kot otročički, ki so se izgubili v pragozdu, pozorni na vsak šum in sled, ki bi jih lahko pripeljala do enega ali več potencialnih novih kandidatov za voditelja.
Vsak, ki želi verjeti v čvrsto in nezlomljivo strankarsko prijateljstvo, seveda rad pozablja, da tu od prijateljstva ni niti črke P in da je to vedno samo stvar trenutnega interesa in ambicij. Strankarska prijateljstva se pozabljajo prej kot lanski sneg, a tisti, ki izpadejo iz kroga prijateljev, se hitro izločijo iz strankarskega vsakdana, njihove telefonske številke se brišejo s svetlobno hitrostjo.
Zgodba o strankarskih prijateljstvih je največkrat pravzaprav zgodba o političnim prijateljstvih. Tu ni prostora za »nekdanje«, na kateri koli ravni, tudi ko gre za mednarodne odnose. Ta prijateljstva so živa, dokler so vsi prijatelji v igri in dokler so politično »nekdo in nekaj«, dokler lahko kaj storijo, kadar jih potrebujejo.
Skratka, vsak politik, ki ima na pretek političnih in strankarskih prijateljev, ne potrebuje sovražnikov.
