Konvencija Združenih narodov o pravicah otrok pravi, da je otrok vsaka oseba do 18. leta starosti, tako da nas podoba razoroženega dečka, s katerega so v Kirkuku odstranili samomorilski pas, navdaja z grozo ter je hud udarec za ugled naše civilizacije in za srce vsakega od nas, naj bomo starši ali ne. Deček se je razjokal, saj je otrok, potem pa kljubovalno protestiral, saj je indoktriniran in spremenjen v stroj Islamske države. Kot mnogi drugi, odrasli in otroci, po vsem svetu.
V zgodovini so seveda bili primeri, da so vojni psi uporabljali otroke in jih spreminjali v ubijalski potrošni material za likvidiranje drugih ljudi in otrok, ki so jih sovražili. To so delali Rdeči Kmeri, Al Kaida in drugi, a danes morilci z otroki samomorilci in ubijalci še bolj brutalno udarjajo na vse, kar človeški razum sprejema.
Naravna in refleksna reakcija vsakega človeškega bitja, tako staršev kot tistih, ki to niso, je zaščita vsakega otroka pred zlom, strahotami in sovraštvom. Pravijo, da ko enkrat postaneš mati ali oče – to sem pogosto navajala – postaneš to vsakemu otroku na svetu. Zato je prvi odziv in normalen človeški impulz, da vsakega, prav vsakega otroka zaščitiš in varuješ pred grozo in zlom. Saj je vsak otrok nekogaršnji otrok in za vsakega otroka trepeta mati in se zanj boji neki oče.
Fotografiji razoroženega otroka v Kirkuku, ki samo po spletu naključij ni postal samomorilec, in dečka Omrana, ki so ga potegnili iz ruševin sirskega mesta Alep, sta te dni obšli svet in oboje se je zgodilo v zelo kratkem časovnem obdobju. Tako prva kot druga podoba vzbujata v nas neverjetno močna čustva, strah in tesnobo, pa tudi grozen občutek nemoči. Ti podobi otrok žrtev nas, vsaka na svoj način, postavljata pred ogledalo naše ravnodušnosti. Kam gre svet, kaj nas čaka, dokler bo civilizacija še obstajala, in ali se vsem nam bliža konec, ko ne moremo zavarovati otrok.
Podoba Omrana se nas je posebej močno dotaknila, nas pretresla, zbudila v nas občutek sramu in nam razkrila našo ranljivost, saj otrok Omran, ki je imel povsem brezizrazen izraz na obrazu, ni jokal. Deček se je samo dotaknil obraza, si obrisal kri in prah, brez solz, brez joka, brez kakršnih koli čustev. Ta obraz brez čustev je spregovoril o vsej zgodovini strahot v Siriji, ki jim je Omran priča, odkar ve zase. Žrtev, ki ne joka, je izzvala trpek jok mnogih, ki ga ne poznajo in ki se nikoli ne bodo srečali z njim, mnogih, ki nikoli niso razmišljali, kaj se pravzaprav dogaja v Siriji in kdo je tam žrtev, kdo pa agresor in zakaj ti otroci tako dolgo in strašno trpijo.
Omran je pravzaprav simbolično naš sin in naš vnuk, naš otrok, ki bi ga radi močno objeli ter namesto katerega in za katerega bi jokali, kot tudi za vse otroke, ki jim je uničeno otroštvo. In ki ga bomo ljudje po svetu, priznajmo si, hitro pozabili.
Tako kot smo pozabili tistega majhnega Ajlana, otroka begunca, ki je s starši bežal pred grozo in končal svoje kratko življenje na turški obali. Sam in zapuščen, zdaj že pozabljen. In tedaj je strašna fotografija begunskega otroka, ki ga v resnici nihče v Evropi ni pričakoval z navdušenjem, obšla svet. Utopljeni, premočeni otročiček, ki je ležal na trebuhu na obali, še v plenicah pod hlačkami, mrtev otrok, popolnoma nedolžen in majcen v tisti hladni vodi. Po vsem svetu so ljudje reagirali, njemu v spomin so nastale ganljive risbe, a to ni omehčalo veliko src oblastnikov. Politika žice, sovraštva, politika izključevanja in strahu pred drugimi in drugačnimi je bila močnejša od tega simbola nedolžnosti, mučeništva in pregnanstva.
Tudi Ajlana smo hoteli objeti, ga pogreti, v žalosti za njim se je zbral ves naš strah za naše otroke in naše najdražje. Saj je to normalna reakcija pri varovanju nedolžnih in nemočnih, odkar svet stoji. Ajlana ni, Omran je preživel. Desetletni Omranov brat je umrl v bolnišnici, starši so preživeli. In to je za nas tolažilna novica.
A kaj bo zdaj z Omranom? O tem se sprašujemo, ko se na kavici s prijatelji pogovarjamo o tej njegovi strašni fotografiji, ki se nam bo še dolgo prikazovala v sanjah. Kakšno bo njegovo življenje? Ali si bodo njegovi starši kot toliko Sircev v nekem novem begunskem valu prizadevali zbežati pred novim bombardiranjem? Ali bo, če bo šel proti Evropi, naletel na žico in mrke obraze, ki ustavljajo bežeče ljudi?
Če se to zgodi, bomo prepoznali Omrana, če že nismo Ajlana? Ali pa bomo v strahu, ko se bomo spomnili na otroke bombaše in samomorilce, pozabili na Omranov povsem brezizrazen obraz, ki je videl smrt, še preden je spoznal, kaj je življenje? Kajti v Siriji je bilo v letih 2011–2013 ubitih več kot 10.000 otrok. Od tedaj naprej pa ni več zanesljivih podatkov. Bombardirajo šole, vrtce, otroška igrišča, bolnišnice, več kot 200.000 otrok pa živi v obleganih mestih.
V kakšne ljudi bodo odrasli Omran in njegovi vrstniki? Kakšne so njihove možnosti v življenju, ko odraščajo obkroženi s tolikšnim trpljenjem in ko tudi sami toliko trpijo? In kaj naj naredimo, da bi se njihovo trpljenje končalo? Ni odgovora. Ostaja samo upanje, da Omranovega obraza ne bomo pozabili.
