Roko na srce, ženske v politiki niso enakopravne že zaradi dejstva, ker so ženske, ne glede na to, če so poročene in če imajo otroke, ali pa tudi če niso poročene in nimajo otrok. Saj se jim, kadar skrbijo za družino, očita, da se niso povsem posvetile karieri, če pa nimajo otrok in moža, se jim očita, da so karieristke in preklete egoistke.
Če so šefinje in zahtevajo red in disciplino, jih opravljajo po strankarskih in medijskih hodnikih, češ da so hudobne čarovnice brez duše in srca. Če pa so šefinje, a poskušajo vse težave reševati z nasmehom in popustljivostjo, se jim smejejo, češ da so mlačne babe, nedorasle svojemu delu, ki zahteva moško odločnost in jasna stališča.
Če imajo jasna stališča, imajo ženske v politiki za možače, ki so zaradi kariere pripravljene poteptati tudi same sebe. Še enkrat roko na srce, moške politike, ki imajo jasno stališče in ki vladajo avtoritarno, se dojema kot odločne in brezkompromisne voditelje.
Ženskim političarkam mediji malokdaj odpuščajo, saj jih obravnavajo drugače kot moške. Tako v zasebnem življenju kot v politiki. Od žensk se vsak dan pričakuje, da so brezhibne, brez podočnjakov, elegantne, manekenskih mer, čiste, pravkar stuširane in urejene. Da iste obleke ali kostima nikoli ne oblečejo več kot dvakrat, da nosijo nakit ali da ga ne nosijo, da imajo brezhibno pričesko in da, ko se usedejo, sedijo kot princese in kraljice, ki to vadijo celo otroštvo in mladost.
Kadar pa moški politiki sedijo na tribunah, zborovanjih ali v televizijskih oddajah, običajno razširijo noge, kot da rojevajo (pri tem pa poudarijo trebušček). Tako razkrečeno pogosto tudi stojijo, ko se fotografirajo za časopise. Žensko političarko v tej pozi bi napadli, da je prostaška in nevzgojena, očitali bi ji, da se vede kot pocestnica in da ni vredna pozornosti in omemb.
Moški politiki si lahko dovolijo ohlapno zavezane kravate (kadar so jim srajce pretesne), zapackane suknjiče, prašne čevlje, srajce, na katerih se zarisujejo znojne lise. Na potovanja gredo večinoma z majhnimi torbami, ker obleko, ki je na njih, nosijo ves čas potovanja.
Če so nasmejane, ženskam političarkam pripišejo lahkomiselnost in neumnost kot prevladujoči lastnosti. Če so resne, pa jih razglasijo za kujave, zakompleksane in negotove amaterke. Do petdesetega leta ženske političarke še prenašajo v strankah in javnosti. Potem postanejo stare, iztrošene, babice, upokojenke. Moški v šestdesetih pa kotirajo kot najzrelejši, najbolj zagnani in najmodrejši, pri najboljših močeh in z »bogatimi izkušnjami«.
Moških politikov se ne sprašuje, zakaj nimajo otrok, če jih nimajo, ali pa, zakaj jih imajo, če jih imajo, zakaj so samci ali zakaj imajo ljubice, če jih imajo. Vse to velja za njihovo normalno izbiro v normalnih okoliščinah in njihovo pravico do zasebnega življenja. Ženske političarke se vse to vpraša in se od njih pričakuje še, da so popolne matere, gospodinje, čistilke in kuharice. Ženske političarke ne smejo imeti ljubimcev, morajo biti zveste in morajo zagovarjati svetost zakona, če so poročene. Pa tudi, če niso.
Spet roko na srce, ženske nerade volijo ženske, bolj zaupajo moškim, ker večina žensk misli (čeprav tega številne ne bodo javno priznale), da je politika moško delo.
Ali ženske, ki so v politiki na visokih položajih, prispevajo k boljši podobi in zastopanosti žensk v politiki? Ne nujno. Pač pa lahko zelo pogosto majhno število žensk na visokih položajih s svojim delovanjem ali nedelovanjem povzroči, da položaj žensk v družbi, tudi v politiki, nazaduje in se slabša.
Kdaj in kako se to zgodi? Vedno, kadar ženske političarke privolijo v to, da bodo ravnale v skladu s stereotipi, ki so jih oblikovali moški, družba, politični krogi ali mediji. Lepe, nasmejane, z brezhibno šminko, umetnimi trepalnicami, lasnimi podaljški in lasuljami se ženske političarke oddaljujejo od žensk in njihovega vsakdanjika. Prodajalke, snažilke, učiteljice, medicinske sestre, sprevodnice, voznice tramvaja, kmetovalke, kuharice in vse ženske, ki naporno delajo, pred službo nimajo časa za vse to; od lasnih podaljškov do umetnih trepalnic ali nohtov.
Redke ženske političarke, ki imajo moč, izjemno škodijo položaju drugih žensk v politiki in družbi, kadar zamolčijo nasilje nad drugimi ženskami ali žalitve, namenjene katerikoli ženski, ne glede na politično pripadnost. Ženske, ki v boju za enakopravnost žensk in moških zatajijo druge ženske in njihov boj, nas vedno vrnejo nazaj.
Saj ko se poniža katerokoli žensko političarko v javnem prostoru, bi morale ženske stati kot ena, ne glede na to, kaj v tem primeru mislijo in govorijo njihovi strankarski kolegi. Ravno zato, ker je tako malo žensk, ki imajo ta privilegij in priložnost, da se javno zavzamejo za drugo žensko. Ker velika večina moških in velik del javnosti prepeva isto pesem: »Danes si cvet, jutri ovenela roža«. Moškim se seveda tega ne poje.
