Stari slikarski mojstri so v določenih obdobjih uporabljali nekoliko zamegljeno ozadje – sfumato. Najbrž ne zaradi čim bolj natančnega prikaza trenutnih okoliščin na sliki, ampak bolj zaradi mode ali pa, ker se je takrat pač tako slikalo. Megla je lahko priljubljen objekt fotografov, saj ustvarja res lepe prizore, od tanke talne megle bo nekoliko debelejše in tiste goste, ko lahko objekte bolj slutimo kot vidimo. In prav v tem je čar.
Megla pri nas povečini nastaja ponoči ali zjutraj, v mirnem, jasnem vremenu. V zraku je vedno nekaj vodne pare in vprašanje je le, ali se bo zrak dovolj ohladil, da se bo vodna para začela kondenzirati v vodne kapljice. Najboljši pogoji za nastanek megle so, ko se zjasni takoj po dežju. Če le ni vetra, ostane plast zraka nad tlemi bogata z vodo, ki je izhlapela deloma iz padajočih dežnih kapelj, deloma pa iz tal. Ko pride noč, ohlajanje naredi svoje. Zrak miruje in s sevanjem oddaja energijo v vesolje, temperatura pa veselo pada. Dokler ne doseže rosišča (kako ilustrativno ime, kajne?). Potem nastaja megla. In ko postane plast megle dovolj debela, se zrak ne ohlaja več, saj vodne kapljice vpijejo večino sevanja. Tako nas megla zaščiti pred nadaljnjim ohlajanjem.
Meglena jutra torej niso med najhladnejšimi. Pozneje ko nastane megla, bolj se zrak ohladi. Ali povedano drugače, nižja je temperatura rosišča. Če zvečer pogledamo, koliko je temperatura zraka, nam to še ne pove dosti o tem, ali bo morda nastala megla. Če pa pogledamo, koliko je temperatura rosišča ali pa relativna vlažnost zraka, bomo vedeli več. A ni čisto enostavno. Z ohlajanjem se po malem spreminja tudi temperatura rosišča. In seveda je najpomembnejše, da ponoči ne zapiha ali pa da se od kod ne vzamejo kakšni oblaki.
A o tem bomo verjetno razmišljali šele zjutraj, ko bomo pogledali skozi okno in že videli rezultat – meglo, meglo v daljavi, plitvo megleno plast… Ali pa se nam bo zaradi zgodnje ure ob jasnem jutru zameglilo pred očmi.
