Rok Predanič, atletski trener: Pri dobrem receptu je najslabše kaj spreminjati

Šest, in sicer Luko Janežiča, Anito Horvat, Luko Končino, Zalo Istenič, Luca Zalokarja in Anjo Gregorec.

Moj status je zelo zanimiv. Trenerji smo nujno zlo. Čeprav atleti dosegajo dobre rezultate, praktično nimamo pomoči. Spomladi sem se prijavil na razpis Olimpijskega komiteja Slovenije za službo prek nacionalnega programa športa. Zaradi birokratskih zadev med športno fakulteto, atletsko zvezo in trenersko organizacijo se je zapletlo in sem izpadel iz igre. To sem izvedel pred kratkim.

Težko. Zelo težko. Če me ni v Sloveniji, ne morem preživeti. Če sem prisoten, lahko zaslužim s kakšno individualno vadbo z nogometaši. Poleg tega imam svojo zgodbo z atleti, s katerimi prav tako delam individualno. Lažje bi preživel, če bi imel v skupini tri ali štiri tako uspešne atlete, kot je Luka Janežič, saj bi v tem primeru dobil precej več denarja od Atletske zveze Slovenije. A kaj takšnega je v Sloveniji skoraj nemogoče.

Ne. Imel sem svoje prostore na atletskem stadionu v Šiški, a sem jih zapustil. Ko si odsoten, športniki ravno tako potrebujejo storitve. Če te ni, jih poiščejo drugod.

Težko odgovorim na to vprašanje, čeprav sem dejansko v zadnjem času iskal zaposlitev tudi na fizioterapevtskem področju. V trenerski posel sem vložil štiri leta svojega življenja in imam kaj pokazati. Ta posel bi lahko opravljal še 20 ali 30 let, a bi moral imeti službo. Trenersko delo opravljam z veseljem in v njem uživam. Ko moji atleti stopijo v »ring«, se gredo borit. To v Sloveniji ni praksa. Atleti mi torej z rezultati vračajo hvaležnost, medtem ko je nikjer drugod ne občutim.

Atlet ni trenerjeva last in se lahko prosto odloči, s kom bo sodeloval. Z atletom ima lahko trener pogodbo, to pa je vse, kar te lahko z njim zavezuje. Res je, pred kratkim me je zapustil največji slovenski atletski up. Najino sodelovanje zaradi prevelikega vmešavanja staršev ni bilo več mogoče. Odločil se je, da gre drugam. Želim mu vso srečo, čeprav mi je zelo žal, da sva se razšla. Vsi moji atleti na začetku sezone dobijo v roke list papirja, na katerem je natančno določen načrt tekem. Pripravljen sem na kompromise. A se morava z njimi strinjati tako trener kot atlet.

Da se menjajo generacije, je nekaj povsem običajnega. Da bi mi kakšen slovenski trener kaj svetoval, še nisem doživel. Sam sem bolj odprt. Na pripravah v Medulinu mi je celo uspelo, da smo sodelovali trije trenerji. Skupaj je na treningu teklo 20 atletov. Lep prizor. Takšnih v slovenski atletiki manjka.

Na svoji športni poti sem imel več trenerjev. Veliko sem se naučil tudi pri študiju fizioterapije in navsezadnje tudi na fakulteti za šport, ki je žal nisem dokončal, ker sem se tedaj odločil za športno pot. Na začetku športne poti sem sodeloval s Slavkom Černetom, ob koncu z Albertom Šobo. Od vsakega sem se česa naučil. Največ pa sem se naučil iz slabih izkušenj.

Ne verjamem, da si lahko strokovnjak na petih področjih. Poleg tega imam pomisleke, če se lahko posvečaš vsem atletom toliko, kot bi se moral. Menim, da je bolje obvladati eno disciplino. Odločil sem se za sprint in tu bom najboljši.

Kje pa! Gašper se preživlja na komercialnem področju in je osebni trener. Opravlja sicer zahtevno delo, ki po mojem mnenju ni tako odgovorno. Lažje je nekoga naučiti teči kot vzgojiti vrhunskega športnika. Osebno trenerstvo je v porastu, a se v tem trenutno ne vidim, saj me zanimajo višji cilji.

Sem. Že v zimski sezoni sem bil prepričan, da mu bo uspelo. V nadaljevanju sezone sva morala zaradi poškodbe na pripravah v Medulinu trening nekoliko prilagoditi, a se je nama je vseeno izšlo. Sicer nisva izpolnila cilja, da bi na 100 metrov tekel pod 10,40, na 200 metrov pa blizu olimpijske norme. V tem primeru bi na 400 metrov že v tej sezoni tekel pod 45 sekundami.

Nikoli nisva razmišljala o tem. Cilje si postavljava počasi in sproti.

Južnoafričan me ni presenetil, ker je postal olimpijski prvak. Me je pa presenetil s časom. Še posebno zato, ker so si teki na 400 metrov v kvalifikacijah, polfinalu in finalu sledili v treh dneh zapored, kar v preteklosti na velikih tekmovanjih ni bila praksa.

Teh je veliko. V tej sezoni je bil najpomembnejši psihološki napredek. Dopovedal sem mu, da ko stopi na atletsko stezo, naj se zaveda, da je nekdo. Naj se z Luko Janežičem obremenjujejo drugi in ne on z njimi. Z rezultati, ki jih dosega, so ga tekmeci začeli spoštovati, kar še ni veljalo za sezono pred tem.

Ne. Jaz sem njegov trener, psiholog ter alfa in omega vsega. Je naporno, a se mi zdi, da obveznosti dobro usklajujeva.

Ne, to pa ne! Postavil sem sistem, ki za zdaj funkcionira zelo dobro. Najpomembneje je, da ima Luka le dve nalogi. Da teče in posluša. Ko sva pred štirimi leti začela sodelovati, sem bil Lukov fizioterapevt in trener, potem pa sem začel graditi ekipo. Luka ima sedaj štiri fizioterapevte, in sicer Sebastjana Ogrisa, Anžeta Sirca, Lucijo Kern in mene, dodatno pa zanj skrbi še Khalid Nasif. Na tej ravni, kot je, potrebuje specialista za vsak delček telesa. Za športno medicino skrbita Barbara Peče Breznik in Bojan Knap, za športno diagnostiko Mitja Bračič, ima pa tudi partnerja na področju športne prehrane in športne kozmetike. Poslužujeva se torej znanosti, s katero ne pretiravava. Meritve denimo izvajava v pripravljalnem obdobju, na koncu priprav in tik pred veliko tekmo, ko je v največji formi. Prav tako trikrat na leto pregledujeva krvno sliko, ki jo odčitavajo strokovnjaki.

Vselej se najde prostor za izboljšave. Trenutno najbolj intenzivno iščem športno vozilo, ki bi bilo predelano tako, da bi lahko atletu na potovanjih zagotavljal vso potrebno oskrbo. Ker podpora, ki jo športnik potrebuje na poti do vrhunskega rezultata, veliko stane, potrebujemo sponzorje. V prevodu iščem človeka, ki jih bo intenzivno iskal. Ves čas se torej vrtimo v začaranem krogu.

Ves čas se spogledujeva z njimi. Po drugi strani se držim pregovora, da je pri dobrem receptu najslabše kaj spreminjati. Spremembe so zelo tvegane. Luka ima rezerve v količini treningov, saj mu uspeva s šestimi do sedmimi treningi na teden. Veliko rezerve ima tudi pri regeneraciji.

Prihodnje leto bova morala še zdržati naporen ritem treningov. Pričakujem, da bo moral Luka izpustiti naslednjo zimsko sezono, saj je že pet let v hudem pogonu. Razmišljala sva, da bi po olimpijski sezoni letos izpustila zimsko sezono, a bo imel na evropskem dvoranskem prvenstvu v Beogradu lepe možnosti za osvojitev kolajne, kar je najin cilj.