»Ne bom odgovoril, dokler ne dobim statusa zaščitene priče,« je včeraj na petinštirideseti glavni obravnavi v zadevi Balkanski bojevnik na vprašanja vztrajno odgovarjal Anastazije Martinčić. Kot (navadno) pričo so ga prek videokonference poskušali zaslišati glede vpletenosti Dragana Tošića in preostalih obtoženih v neuspešno tihotapljenje 2,1 tone kokaina iz Južne Amerike leta 2009. »Vse bom povedal, ko sklenemo dogovor o zaščiti: kje in kdaj sem bil z obtoženci, datume, ure, imam vse dokumente in tudi dober spomin,« je sicer precej zmedeno navajal Martinčić, ki prestaja kazen v zaporu Libertad v Urugvaju.
Sramota za Slovenijo
Oktobra 2009 so v Urugvaju policisti v sodelovanju s srbsko varnostno in obveščevalno agencijo BIA ter ameriško agencijo za boj proti drogam DEA zaplenili 2171 kilogramov kokaina. Kot se je izkazalo, so ga nameravali tihotapci s čezoceansko ladjo Pirgos prepeljati do Južnoafriške republike, nato pa z ladjo za prevoz žita v Evropo. Petinpetdeset nepremočljivih torb s 1917 manjšimi zavitki droge (pakirana je bila v gumijaste balone za zaščito pred vlago) so natovorili na jahto Maui Hrvata Martinčića, zasidrano v bližini urugvajskega Montevidea. Dragoceni tovor je poskušal Martinčić dvakrat neuspešno pretovoriti na Pirgos. Prvič se je preveč približal čezoceanki, kar je njen kapitan ocenil za nevarno situacijo, drugič pa mu jo je zagodlo vreme. Še pred tretjim poskusom je jahto preiskala urugvajska policija in tovor zasegla, lastnika pa prijela. Tožilstvo trdi, da so bili del hudodelske združbe, ki se je lotila tega nezakonitega posla, tudi Tošić, Jakob in Suzana Remškar, Peter Khermayer, Mirzet Lucević, Dragan Beljkaš, Anes Selman, Valter Abramović in Tadej Poljak.
Triinštiridesetletni Martinčić je včeraj povedal, da je dobil 13 let in pol zapora. »Obsojen sem bil brez dokazov, to je možno le v Urugvaju,« je protestiral. Na vprašanje, ali je zaprosil za prestajanje kazni na Hrvaškem, je odvrnil, da se je tam le rodil, živel pa v Sloveniji in Južni Ameriki. Že takoj na začetku zaslišanja je opozoril, da je na sodnico Andrejo Sedej Grčar naslovil več pisem in zahteval posebno zaščito (mimogrede, status zaščitene priče je mogoče dobiti v preiskavi, predlaga pa ga tožilstvo). »Na sojenju v Srbiji so imeli šest zaščitenih prič, tudi jaz zahtevam tak status,« je izjavil in sodnico obtožil, da je podkupljena (pohvalil pa tožilki, ki da to nista). »Sodnica je dobila 20 milijonov, da bi te ljudi osvobodila.« In tudi, da pri nas ni interesa, da bi resnica prišla na dan, ker bi bila »vsa ta droga in terorizem sramota za Slovenijo«. Martinčić se je sicer pred kratkim obrnil tudi na tožilstvo, o razgovoru z njim je tožilka Blanka Žgajnar v sodni spis vložila tudi uradni zaznamek. Iz njega je razvidno, da ji je navajal, da je bil v stiku z odvetnikom Romanom Sevškom, ki v tem postopku zagovarja Abramovića.
Orožje, terorizem, umor
Martinčić je včeraj kar naprej ponavljal, da ne bo odgovarjal, da ne bi škodoval sebi ali svoji družini. Diplomiranega jurista (povedal je, da se je izšolal v Paragvaju) in diplomiranega inženirja pomorskega prometa so večkrat opozorili, da je bil že obsojen in da mu zaradi istega kaznivega dejanja ne morejo soditi še enkrat. A je odgovarjal, da ne gre le za drogo: po njegovih besedah naj bi pričal o organizaciji, ki se je ukvarjala tudi z nakupom orožja oziroma menjavo orožja za drogo in terorizmom. Med drugim naj bi bila povezana z bombno eksplozijo na izraelski ambasadi v Argentini leta 1994 pa tudi z umorom Miša Vujačića v ljubljanskem hotelu Lev leta 2003. Ko bi pričal, bi torej govoril tudi o drugih povezavah in kriminalnih dejanjih. »Vse to bi moral povedati, zato hočem zagotovilo, da me ne boste preganjali,« je razlagal.
»Ti ljudje so krivi, to ve ves svet,« je tudi izjavil. »Rad bi povedal resnico... Imam vse dokaze, o orožju, heroinu, kokainu, umorih, imam letalske vozovnice, podatke o hotelih. Imam dokumente tu v roki in dober spomin, samo v zapisnik dajte, da podpišemo dogovor o sodelovanju... Ker hočem imeti mir, ko se bom vrnil domov,« je hitel. A ko so ga potem vprašali, ali torej pozna obtožence, je iz njegovih ust spet prišel isti odgovor: »Nič ne bom odgovoril, dokler...«
