Dosje Balkanski bojevnik: Igra z izločanjem dokazov

Dve toni kokaina na jahti Maui

In kako se je vse skupaj začelo? Oktobra 2008 so slovenskega državljana Milana Puljarevića ustavili na avtocesti iz smeri Milana in v kombiju mercedes vaneo z nemškimi registrskimi oznakami našli 100 kilogramov kokaina. Po podatkih italijanske policije je v kraju Tirrenia di Pisa dragoceni tovor v avto naložil Slovenec Dejan Zupan. Slab mesec zatem, 11. novembra, so v osebnem avtu volkswagen passat, parkiranem v garaži v Milanu, našli štiri torbe s 76 kilogrami kokaina. Tudi v tem primeru naj bi bil vpleten Zupan. Januarja 2009 pa so slovenskemu državljanu Stanislavu Udrihu (očetu Sandre Udrih), ki se je predstavil s ponarejenimi dokumenti, prav tako v kraju Tirrenia zasegli 214 kilogramov kokaina, 195 zavitkov v desetih nahrbtnikih. Preiskava je pokazala, da imajo slovenski kriminalci in njihovi pajdaši iz nekdanje Jugoslavije v delu severne Italije monopol nad trgovino s kokainom. Največ umazanega denarja so služili v Milanu, kjer so kokain množično prodajali lokalnim kriminalnim skupinam in kupcem iz drugih evropskih držav.

Tudi s pomočjo prikritih preiskovalnih ukrepov so prišli do podatkov, da naj bi bil vodja slovenskega dela kriminalne združbe Dragan Tošić. V navezi s šefi iz Srbije in Črne gore Darkom Šarićem, Željkom Vujanovićem, Goranom Sokovićem, Boškom Nedićem in Nikolo Pavlovićem naj bi se dogovarjali o nabavi kokaina, zagotavljanju finančnih sredstev in zapletenem transportu iz Južne Amerike prek Južnoafriške republike v Evropo. S čezoceanskimi ladjami in drugimi plovili naj bi v letih 2008 in 2009 v Italijo pretihotapili ogromne količine droge, ki so jo najprej uskladiščili v pristaniških mestih, nato pa prepeljali na različne lokacije v državi.

Tošić naj bi s svojimi neposredno podrejenimi, predvsem Boškom Nedićem, Robertom Šabićem in Boštjanom Kopčičem, komuniciral prek tako imenovanih varnih telefonov in iz javnih govorilnic v Italiji. Ti so navodila posredovali »navzdol« tako imenovanim varuhom droge. To naj bi bili Anes Selman, Marko Bublić, Dejan Zupan, Miralem Lucević in Đemajli Mandjuka. Njihova naloga: prevzem, hramba in predaja droge, najemanje stanovanj, vozil in podobno. Za pridobivanje ponarejene dokumentacije, s katero so v Italiji najemali stanovanja in vozila, naj bi bila zadolžena Sandra Udrih. Da jim ne bi prišli na sled, je imel vsak od njih najmanj dva vzdevka, uporabljali pa so tudi šifrant za zapisovanje telefonskih številk, so ugotovili preiskovalci. V šifrantu naj bi določene črke abecede dejansko pomenile številke od 0 do 9, in s takšnimi na videz nerazumljivimi sporočili naj bi se obveščali o telefonskih številkah, ki jih bodo uporabili za nadaljnjo medsebojno komunikacijo.

Toda pošiljke vendarle niso vse dosegle cilja. Oktobra 2009 so v Urugvaju tamkajšnji policisti v sodelovanju s srbsko varnostno in obveščevalno agencijo BIA ter ameriško agencijo za boj proti drogam DEA v akciji, poimenovani Balkanski bojevnik, zaplenili 2171 kilogramov kokaina. Kot se je izkazalo, so ga nameravali tihotapci s čezoceansko ladjo Pirgos prepeljati do Južnoafriške republike, nato pa z ladjo za prevoz žita v Evropo. Petinpetdeset nepremočljivih torb s 1917 manjšimi zavitki droge (pakirana je bila v gumijaste balone za zaščito pred vlago) so natovorili na jahto Maui hrvaškega državljana iz Pulja Anastazija Martinčića, zasidrano v bližini urugvajskega Montevidea. Dragoceni tovor je poskušal Martinčić dvakrat neuspešno pretovoriti na Pirgos. Prvič se je preveč približal čezoceanki, kar je njen kapitan ocenil za nevarno situacijo, drugič pa mu jo je zagodlo vreme. Še pred tretjim poskusom je jahto preiskala urugvajska policija in tovor zasegla, lastnika pa prijela.

Kar se Slovencev tiče, naj bi bili po prepričanju naše policije s to pošiljko poleg Tošića vsak po svoje povezani tudi zakonca Jakob in Suzana Remškar, Peter Khermayer, Mirzet Lucević, Dragan Beljkaš in njegova sestra Zdenka Kondić, Anes Selman, Valter Abramović in Tadej Poljak.

Sadeži zastrupljenega drevesa

Vse to je navedeno v obtožnici, ki jo je 23. novembra 2010 vložila tožilka Blanka Žgajnar. Obramba je zoper njo ugovarjala, a je štiri mesece zatem kljub temu postala pravnomočna, 10. maja 2011 pa se je začelo sojenje. Veljali so posebni varnostni ukrepi, kakršnih na ljubljanskem okrožnem sodišču še ni bilo. Na prvi pogled na hodnikih sicer ni bilo opaziti nič kaj posebnega razen tega, da se je zaradi poostrenega nadzora pri vhodu naredila precejšnja gneča, mrgolelo pa je tudi sodnih varnostnikov v zaščitnih jopičih, ki niso ravno del običajne uniforme. Pogled na notranje sodno dvorišče pa je kazal skoraj filmsko sliko, sploh ko so iz pripora na Povšetovi pripeljali prvoobtoženega Tošića. Kombi pravosodnega ministrstva so v trenutku obkrožili v črno oblečeni in maskirani policijski specialci, pozorni na vsako malenkost. In tako je bilo vsakič, ko so ga pripeljali iz pripora. Zakaj, niso hoteli razkriti, naj bi pa Tošić takšnemu varovanju nasprotoval in po prvi obravnavi tudi zavrnil možnost, da bi mu v prihodnje pravosodni policisti med prevozom še nadeli neprebojni jopič.

Sojenje se je začelo s štiriinpolurnimi »ugovori pravne narave«, ki jih je v nadaljevanju sojenja obramba ponovila še neštetokrat. Bistvo: nezakoniti da so vsi dokazi, ki jih je tožilstvo vložilo v sodni spis. Po navedbah Tošićevih zagovornikov Luke Zajca in dr. Marka Bošnjaka iz Odvetniške družbe Čeferin, nato pa tudi vseh ostalih odvetnikov, so bili dokazi, ki jih je tožilstvo dobilo od varnostnih organov Italije, Srbije in Urugvaja, pridobljeni nezakonito oziroma pomenijo kršitev slovenske ustave, zakona o kazenskem postopku ter človekovih pravic in svoboščin. In ker na njih temeljijo tudi v Sloveniji pridobljeni dokazi, so nezakoniti tudi ti, saj gre za klasične »sadeže zastrupljenega drevesa«. Zagovorniki so nizali številne nepravilnosti; prisluškovanje srbskemu delu mednarodne mreže tihotapcev je opravljala kar tamkajšnja varnostna in obveščevalna služba BIA, italijanski dokazi da nimajo podlage v zakonu, tudi naše prisluškovanje Tošiću je bilo nezakonito in tako naprej.

Obtožnico, s katero sedemnajsterici na 109 straneh očita tihotapljenje droge in hudodelsko združevanje, je imela tožilka Žgajnarjeva priložnost predstaviti šele na drugi glavni obravnavi. »Vse obtožbe so neresnične. Organi pregona so poskrbeli za moj medijski linč še pred začetkom sojenja, ožigosali so me za nekakšnega slovenskega kralja trgovine z mamili. Toda na podlagi dokazov, ki sta jih v sodni spis vložila policija in tožilstvo in ne jaz, bom dokazal, da nisem kriv in da se to sojenje lahko konča zgolj z oprostilno sodbo,« je zagovor začel Tošić. Imel ga je napisanega in ga je bral dobro uro: med drugim je dejal, da se ni nikoli ukvarjal z drogo, da ni oseba s psevdonimom Plešasti (Ćelavi oziroma IL Calvo), ki se je ujela v prisluhe preiskovalcev, da pozna Šarića, a kot uspešnega poslovneža, ki se ukvarja z zakonitimi posli. Na koncu se je spoštljivo zahvalil za pozornost, na vprašanja pa ni hotel odgovarjati. Tudi drugi obtoženi so vsi po vrsti kazniva dejanja zanikali.

Naslednje glavne obravnave so potekale v znamenju branja različne dokumentacije, ki se je nanašala na v predkazenskem postopku uvedene posebne preiskovalne ukrepe in na katerih zakonitost je imela obramba ves čas pripombe. Do septembra so opravili že več kot dvajset narokov, zaslišali pa še nobene priče. Prva je bila na vrsti konec oktobra, kriminalista, ki je vodil slovenski del mednarodne preiskave, so zaradi varnosti zaslišali kot anonimno pričo. Torej prek videokonference, njegova podoba je bila zamegljena, glas pa popačen. Tudi njega so povabili zgolj zato, da bi odgovoril na vprašanja v zvezi z zakonitostjo dokazov. Vendar niso prišli daleč – številna podrobna vprašanja zagovornikov so ostala neodgovorjena. »Ne vem; se ne spominjam; ne bom odgovoril, ker bi s tem razkril taktiko in metodiko policijskega dela,« so bili najpogostejši odgovori priče.

Obsojeni le štirje

Šestega novembra 2012, po približno osemdesetih obravnavah in desetih zaslišanih pričah, je le prišel dan odločitve o tistem, okoli česar so se vrteli že leto in pol – dokazih. Po tridnevnem posvetovanju je sodni senat pod vodstvom Gorazda Fabjančiča odločil, da je treba slovenske in srbske dokaze izločiti iz spisa. Kar zadeva slovensko preiskavo, so med drugim izločili vse skrivaj pridobljene posnetke Tošićevih telefonskih pogovorov, ker naj prisluškovanje ne bi bilo zakonito. Šlo je za nedovoljen poseg v Tošićevo komunikacijsko zasebnost, je sklenilo sodišče, saj ni bilo mogoče preveriti, kako so preiskovalci sploh prišli do njegovih telefonskih številk. Policija in tožilstvo sta trdila, da sta bili javno objavljeni, s čimer sta, kot je zatrdil Fabjančič, zavedla preiskovalnega sodnika. Prav tako po oceni senata ni bilo mogoče preveriti verodostojnosti anonimnega informatorja, ki je preiskovalcem posredoval podatke, na podlagi katerih je bila izdana odredba za prisluškovanje. Za uvedbo tega prikritega preiskovalnega ukrepa je bil potreben utemeljen razlog za sum, da se Tošić ukvarja s kaznivimi dejanji, ki ga v tem primeru ni bilo. Zato so te dokaze izločili, hkrati pa tudi vse druge, pridobljene na njihovi podlagi, na primer zapisnike o hišnih preiskavah in zaseženih predmetih.

Tudi za srbske dokaze so ocenili, da niso v skladu z našo zakonodajo, denimo to, da je BIA izvajala ukrepe, za katere je pri nas zadolžena policija. Prisluškovanje Željku Vujanoviću, enemu najpomembnejših članov kriminalne združbe v Srbiji, naj ne bi bilo v skladu s slovenskimi standardi, pa tudi s srbskimi ne, saj so mu prisluškovali dlje, kot je bilo dovoljeno, je pojasnil Fabjančič. Da se tožilstvu ne piše dobro, pa je nakazovala še ena, zelo odmevna poteza sodnega senata: odpravil je pripor za Tošića, Remškarja, Mirzeta Lucevića, Kopčiča, Beljkaša, Mandjuko in Šabića.

Osem dni pozneje se je dokazni postopek končal in začeli so se zaključni govori. »Ko sem svojega klienta prvič obiskal v priporu, mi je rekel: 'Odvetnik, tega nisem storil!' Sprva sem te besede jemal s pridržkom, a sem kaj hitro ugotovil, da govori resnico. Trdim, da je iz vseh dokazov, tistih, ki so bili iz spisa izločeni, in tistih, ki so v njem ostali, razvidno, da Dragan Tošić ni storil očitanih kaznivih dejanj,« je sklepni govor začel eden od odvetnikov prvoobtoženega. V isto smer so šli tudi zaključni govori vseh ostalih: niso krivi, brez dokazov. Tožilki Žgajnarjeva in Mateja Gončin sta vztrajali pri vseh očitkih iz obtožbe. Za Tošića sta predlagali 19 let in sedem mesecev zapora, za vseh sedemnajst skupaj pa kar 178 let za rešetkami. Vztrajali sta, da je bila odločitev senata o izločitvi praktično vseh obremenilnih dokazov nepravilna. »Dokazi so bili pridobljeni zakonito in na njihovi podlagi bi bili lahko vsi obsojeni. Upoštevaje te dokaze so bile že izrečene obsodilne sodbe v Srbiji in Italiji, tudi za slovenska državljana Puljareviča in Udriha. Prvi je v Italiji dobil 16 let, drugi pa dvanajst. Pač nista imela te sreče, da bi bila aretirana v Sloveniji,« je bilo slišati s strani tožilstva.

A ni nič pomagalo. Na podlagi tistega, kar je še ostalo v spisu, so bili 20. novembra 2012 obsojeni le štirje: Selman je dobil deset let, Bublić osem, Zupan sedem in Udrihova štiri. Po mnenju sodišča zanje ni nobenega dvoma, da so sodelovali v združbi, ki se je ukvarjala s tihotapljenjem kokaina iz južnoameriških držav v Italijo. Vsi drugi s Tošićem na čelu so bili oproščeni. »Nismo zmagali ne zagovorniki ne obtoženci, pač pa pravna država. Kajti civilizirana država ne obsoja nedolžnih ljudi,« je sodbo komentiral odvetnik Zajc. Ker je tožilstvo v zaključnem govoru pozabilo predlagati pripor, so tega dne na prostost odkorakali vsi, tudi četverica obsojenih. Malo pred tem se je namreč spremenila zakonodaja in brez tožilskega predloga sodišče ni moglo odrediti pripora. Tožilka Žgajnarjeva je nemudoma poskušala popraviti napako in hitro so prijeli vse razen Selmana. Za njim so razpisali tiralico.

V spisu spet skoraj vsi dokazi

Na sodbo so se pritožili obsojeni s svojimi odvetniki in tožilstvo. Tokrat se je smejalo slednjemu. Višji sodniki so namreč četverici obsojenih močno zvišali kazni: Selman, Bublić in Zupan so bili pravnomočno obsojeni na 15 let za rešetkami, Udrihova pa na osem. A verjetno še bolj pomembna je bil druga odločitev pritožbenega senata. V oprostilnem delu je namreč sodbo razveljavil in odredil novo sojenje, ob tem pa zavzel stališče, da odločitev prvostopenjskih kolegov o izločitvi slovenskih in srbskih dokazov ni bila pravilna. Če je po odredbi preiskovalnega sodnika posebne preiskovalne ukrepe izvajala BIA, to še ne pomeni, da so bili dokazi pridobljeni s kršitvijo človekovih pravic in svoboščin, so zapisali. Država ima suvereno pravico, da določi organ, ki izvaja te ukrepe, in v Srbiji je bila to BIA. Njeno delovanje je nadziralo sodišče, ki je tudi presojalo zbrane podatke. Glede slovenskih dokazov so višji sodniki presodili, da je bila odredba za prisluškovanje Tošiću zakonita, saj je imela policija utemeljen razlog za sum, da se ukvarja s kaznivimi dejanji. Med neko drugo preiskavo so namreč dobili podatek, da naj bi Tošić nekemu Ljubljančanu dvakrat na mesec prodal po dva kilograma kokaina. Ta osumljenec je Tošića omenjal kot znanega preprodajalca kokaina. Tudi do njegove telefonske številke so prišli po črki zakona, so ocenili višji sodniki.

Obsežen sodni spis, v njem se je nabralo več kot 27.000 strani, je po novem dobila v roke okrožna sodnica Andreja Sedej Grčar. Junija 2014 so se začeli predobravnavni naroki, na katerih je obtožene povprašala, ali priznavajo trditve tožilstva. Pričakovano so se vsi izrekli za nedolžne, tudi glede (ne)zakonitosti dokazov je steklo vse od začetka. Obramba je ponovno utemeljevala, zakaj jih je treba izločiti, tožilstvo pa je seveda temu nasprotovalo. Vsakega od ugovorov je morala sodnica ponovno preučiti, pred tem pa iz Srbije pridobiti še dodatno dokumentacijo. Novembra 2014 je na 129 straneh zavrnila vse predloge za izločitev. Obramba je seveda spet ugovarjala, a višje sodišče je večino pritožb zavrnilo; zagovornikom Tošića, Beljkaša in Kondićeve pa je vseeno uspelo – prvima dvema delno, slednji pa v celoti. O njihovih pritožbah naj sodnica ponovno razmisli, je bilo, laično rečeno, navodilo višjih sodnikov. A je sodnica tudi v drugo menila, da obramba nima prav, zato so na višje sodišče spet romale pritožbe. Tokrat so ugodili le Kondićevi, spis pa vrnili Sedej-Grčarjevi, češ, naj se do ugovora bolje opredeli. Sodnica je še naprej vztrajala, naj vsi dokazi ostanejo, na koncu pa je pingpong med nižjo in višjo sodno instanco pa presekala slednja in odločila v prid Kondićevi. »Vsi materialni dokazi proti moji stranki so izločeni. Vse, kar so našli med hišno preiskavo in preiskavo njenega avta, 'gre ven'. Upam, da smo zdaj korak bliže tistemu, kar trdimo že od začetka – da naša stranka ni kriva oziroma da ji je treba izreči oprostilno sodbo,« je odločitev komentiral njen zagovornik Andrej Rauter. A se je izkazalo, da Kondićevi ne bo treba čakati na sodbo. Tožilka Blanka Žgajnar je namreč obtožbo zoper njo umaknila, sodišče pa izdalo sklep o ustavitvi postopka.

Čakajoč na ustavno sodišče

Odločitev o dokazih je pomenila zeleno luč za začetek sojenja, na katerem pa se zna zatikati z zagotavljanjem prisotnosti. Verjetno ravno zato je sodnica vpletene že obvestila o datumih sojenja vse do konca leta. Vabila so že vročili vsem, večina se bo namreč zagovarjala s prostosti. Izza rešetk bodo vozili le Bublića in Zupana, medtem ko so Udrihovo predčasno odpustili iz zapora že v začetku lanskega leta. Tudi že obsojeni bodo namreč ponovno sedli na zatožno klop, in sicer zaradi očitka, da so sodelovali v hudodelski združbi – česar so bili na prvem sojenju oproščeni, a je bila sodba tudi v tem delu razveljavljena. Zagotovo pa ne bo Selmana, ki je za naše organe pregona še vedno nedosegljiv. Slovenskega in bosanskega državljana so izsledili v Bosni, a je ta slovensko prošnjo za izročitev zavrnila. V Bosno so zato poslali novo prošnjo, da bi Selman zaporno kazen prestajal kar tam. Ker pa obsojeni s prenosom izvršitve kazni seveda ne soglaša, se to ne bo zgodilo. Tako namreč narekuje bilateralna pogodba o medsebojnem izvrševanju sodnih odločb v kazenskih zadevah, ki sta jo državi podpisali leta 2002. Selman bo torej v Bosni zaščiten pred slovensko roko pravice, dokler ta ne postane članica EU. A je kljub temu pristal za rešetkami zaradi druge zadeve. Marca predlani so ga aretirali zaradi hišne pridelave marihuane v naselju Poljak pri Sanskem Mostu. Dobil je tri leta zapora.

V sklopu zadeve Balkanski bojevnik pa je zoper 44-letnega Tošića odprt še en postopek. Specializirano tožilstvo v imenu države s tožbo od njega zahteva premoženje, ki naj bi ga pridobil z nezakonitimi posli. Spornih je nekaj manj kot sedem milijonov evrov. Tožijo tudi njegovo ženo Meri in njeno podjetje Fundator ter znanca Miša Vlaisavljevića. Dokler ta pravda ne bo rešena, ima Tošić določeno premoženje že zamrznjeno – blokirali so mu za 1,62 milijona evrov nepremičnin ter 951.610 evrov na bančnem računu. Tožilstvo pa zahteva odvzem še dodatnih nekaj več kot štiri milijone evrov v gotovini. Finančna preiskava za obdobje od leta 2003 je namreč pokazala, da je spornega premoženja za nekaj več kot 6,956.000 evrov. Tošić je na tem sojenju zatrdil, da ni niti evra zaslužil nezakonito. Je pa, kot je dejal, res veliko posloval z gotovino, kar je bilo zanj pač nekaj običajnega. Denar, ki ga je dobil na bančni račun, je dvignil in odnesel v bančni sef, ko ga je potreboval, pa je šel ponj in ga spet položil na račun. »To ni bilo nezakonito niti prepovedano. Če bi vedel, da mi bo to škodovalo, bi ravnal drugače,« je povedal na zaslišanju. Ob aretaciji maja 2010 so v njegovem domačem sefu našli 141.000 evrov. Pojasnil je, da je prijatelju posodil 100 tisočakov in mu jih je (105.000 evrov) ravno tiste dni vrnil, preostalo pa mu je nanesel posel z lokali. Zakaj je ta denar hranil doma, se ni spomnil, zagotovil pa je, da je bil pridobljen na zakonit način.

Dokazni postopek v tej pravdi je sodnik Djordje Grbović končal že maja lani, a namesto napovedane sodbe je stranke obvestil, da je postopek prekinil in na ustavno sodišče podal zahtevo za oceno ustavnosti zakona o odvzemu premoženja nezakonitega izvora. Tožilstvo se je pritožilo, a ga je višje sodišče zavrnilo. Nadaljevanje postopka je torej odvisno od odločitve ustavnih sodnikov.

Šariću 20 let

Julija lani se je v Srbiji s še nepravnomočno sodbo končalo tudi sojenje Darku Šariću. Po večletnem skrivanju se je 18. marca 2014 v Črni gori sam predal policiji. Grozilo mu je 40 let zapora, dobil jih je dvajset. Spoznali so ga za krivega, da je v sodelovanju z Goranom Sokovićem in Željkom Vujanovićem organiziral tihotapljenje 5,7 tone kokaina iz Južne Amerike v zahodno Evropo. Četrtega vodilnega člana skupine, Dragana Dudića, so že leta 2010 sredi belega dne ustrelili v Kotorju. Soković je bil prav tako obsojen na 20-letno zaporno kazen, Vujanović pa je dobil dve leti manj. Preostalih 16 obtoženih je bilo obsojenih na 11 do 15 let zapora, kar nekaj jih je na begu in so jim sodili v odsotnosti. Trojica, ki je pomagala pri razjasnjevanju kaznivih dejanj in je imela status sodelujoče priče, je dobila od pet do deset mesecev zapora. Šarić krivde ni priznal. Vztrajal je, da droga, zaplenjena na jahti Maui (lastnik Anastazije Martinčić je bil v Urugvaju obsojen na 13 let in pol zapora), ni bila njegova, obtožnica pa da je konstrukt policije in tožilstva.

Sojenje Šariću in še 17 soobtoženim zaradi pranja denarja še poteka. Skupno naj bi oprali okoli 22 milijonov evrov gotovine. Šarić naj bi z izkupičkom od prodane droge kupoval luksuzne hiše, hotele in hotelske komplekse ter diskoteke v črnogorskem primorju. Tudi te očitke zanika.

Po poročanju srbskih medijev, ki se sklicujejo na dobro obveščene vire blizu kriminalnega podzemlja, naj bi Šarićeve posle po aretaciji prevzel njegov boter Milovan Milovac, eden njegovih najtesnejših sodelavcev. Na sojenju v Srbiji je bil v odsotnosti obsojen na 12 let zapora. Pred Interpolovo tiralico naj bi se umaknil v Južno Ameriko, kjer še naprej organizira tihotapljenje droge. Pridružili naj bi se mu tudi ostali, ki so se v akciji Balkanski bojevnik izognili aretaciji.