Če kupec torej ni Kanadčan, mora za nepremičnino plačati 15 odstotkov več. Sicer so podobne davke, ki pa so precej nižji, uvedli tudi v marsikaterem drugem mestu po svetu, zlasti v Avstraliji, kjer je naval kitajskih kupcev prav tako velik.
Samo avgusta, ko je na začetku meseca začel veljati novi davek, se je cena kvadratnega metra v Vancouvru povprečno znižala za 17 odstotkov. »Cene so šle prehitro navzgor in če smo zdaj trend obrnili, je to nekaj dobrega,« je izjavila premierka Britanske Kolumbije Christy Clark.
Leta 2015 so se cene nepremičnin zvišale celo za 39 odstotkov, kar je bilo največ na svetu. Vancouver, za katerega se zdi, da leži nekje bogu za hrbtom, je tako postal mesto z najdražjimi nepremičninami in težko je bilo kupiti novo stanovanje s 70 kvadratnimi metri za manj kot milijon evrov.
Petdesetodstotno povišanje najemnine
Hitra rast nepremičnin je prizadela tiste prebivalce Vancouvra, ki niso lastniki stanovanj ali hiš. Ne toliko zato, ker jim je pokopala vse upe, da bi lahko imeli svoje stanovanje ali hišo, ampak predvsem zato, ker so jih kot najemnike in podnajemnike, pri tem gre lahko tudi za upokojence in matere samohranilke, lastniki pogosto postavili na cesto, ker so hoteli zvišati najemnino tudi za 50 odstotkov. Zakon, ki varuje najemnika in podnajemnika, pa so lastniki zaobšli tako, da so kot razlog za izpraznitev stanovanja ali sobe navedli potrebo po prenovi stanovanja. Največkrat je najemnik oziroma podnajemnik moral privoliti v krepko zvišanje najemnine, pri čemer so si tisti s podpovprečno plačo to komaj lahko privoščili.
Na tisoče praznih stanovanj
Pri tem osnovna težava ni to, da bi bilo v Vancouvru premalo stanovanj, torej da bi cene šle v nebo zaradi nizkega števila ponudb. Po nekaterih ocenah je namreč v mestu več kot 10.000 praznih stanovanj. Večinoma so njihovi lastniki bogati Kitajci, ki so jih kupili zato, da bi jih pozneje, ko bi cena še bolj narasla, dražje prodali. Septembra pa je skupina več sto protestnikov, ki jo je vodil sin kitajskih priseljencev, dosegla, da je mestni svet uvedel še posebni davek na prazna stanovanja.
Med nasprotniki obeh novih nepremičninskih davkov so najglasnejši nepremičninski posredniki. Nova davka naj bi škodovala Vancouvru, ki so mu v zadnjih desetih letih pomagali do gospodarske rasti prav kitajski kupci. Oba nova davka sta v resnici prizadela gradbeništvo. Zlasti 15-odstotni davek za tujce naj bi škodoval ugledu Kanade. »Če bodo Kitajci v ozadju tega davka prepoznali rasizem, gorje Kanadi,« pravi Clarence Debelle, ki je kot nepremičninski posrednik v zadnjih desetih letih izjemno obogatel.
Kitajski tajkuni v Kanadi
Priseljevanje Kitajcev v Vancouver je bilo že vseskozi množično. Danes je tretjina prebivalcev Vancouvra po rodu Kitajcev, vendar med njimi majhen del predstavljajo kitajski bogataši, ki dražijo nepremičnine. Gre za uspešne podjetnike s Kitajskega, se pravi za tajkune, ki so si ob socialnem dvigu zaželeli živeti v pravni državi, v kateri bi bili zaščiteni pred samovoljo trenutno najvplivnejših v partiji (čeprav jim je največkrat ravno takšna samovolja oblastnikov pomagala pri bogatenju!). Poleg tega bi radi uživali blagostanje v državi, kjer se živi bolj zdravo kot na Kitajskem, ki je podobna ogromni smrdeči in prašni tovarni.
Leta 2012 je nemški tednik Der Spiegel navajal primer 41-letnega Zhanga Yongjuna, ki se je z ženo in hčerkama preselil v Vancouver. Za bivalni vizum je moral v kanadske investicijske sklade vložiti 532.000 evrov. Hčerki v Vancouvru hodita v šole, ki po njegovih besedah otroke vzgajajo v odprte ljudi. Zhang pa je obdržal svoj kitajski potni list in je stalno na poti med Vancouvrom in Pekingom. Noče namreč izgubiti imetja na Kitajskem.
Na kanadskem konzulatu v Hongkongu se je samo v letih 2009–2011 za vlaganja v Kanadi potegovalo kar 63.796 bogatašev iz različnih delov Kitajske. Želeli so dobiti status tujih vlagateljev in s tem vizum za bivanje v Kanadi. A v istem času je bilo vloženih samo 252 takšnih prošenj na kanadskem veleposlaništvu v Pekingu. Kitajske oblasti imajo namreč nadzor nad tem veleposlaništvom, ne pa tudi nad kanadskim konzulatom v Hongkongu, ki še vedno ni povsem del Kitajske.
Sicer si več kot polovica najbogatejših Kitajcev želi zapustiti domovino in bi se najraje preselili v ZDA, Avstralijo ali Kanado. Na Kitajskem pa je danes že okoli 1,5 milijona ljudi, ki imajo pod palcem več kot milijon evrov premoženja.
