V Sloveniji imamo okoli tisoč hektarjev degradiranih območij, s katerimi se ne dogaja skoraj nič. V resnici jih je še mnogo več, saj so geografi z ljubljanske filozofske fakultete (FF) v edini tovrstni popis pri nas iz leta 2011 zajeli le delno ali povsem opuščena industrijska, rudarska in vojaška območja ter transportne in druge infrastrukturne površine, večje od enega hektarja. Niso pa vključili manjših površin, opuščenih odlagališč, kamnolomov, stanovanjskih območij... Kljub temu so našteli nekaj manj kot 200 degradiranih območij. Večino so našli v osrednjeslovenski in primorski regiji, čeprav so tam potrebe po prostoru največje.

Ob treh opuščenih conah je zrasla še četrta

Toda veliko ceneje je graditi na neizrabljenih, kmetijskih površinah, pojasnjuje profesorica geografije na FF in nosilka projekta evidentiranja degradiranih območij dr. Metka Špes. »Ugotovili smo, da se na razdalji enega kilometra nahajajo kar tri območja degradiranih površin, le slab kilometer stran pa so na kmetijskih površinah zgradili popolnoma nov nakupovalni center,« je pojasnila na primeru. Koliko kmetijskih površin se v Sloveniji vsako leto pozida, v državi natančno ne ve nihče, strokovnjaki pa ocenjujejo, da izgubimo zemljišča v velikosti ene kmetije (okoli 7 hektarjev). »Če bi bili Kanada, me ne bi skrbelo. Toda v Sloveniji res nimamo dovolj prostora, da bi ga lahko kar tako tratili,« opozarja vodja raziskovalnega centra na oddelku za geografijo in sodelavka pri projektu dr. Barbara Lampič.

Ker zaradi krize vlagatelji nimajo denarja, se uzurpacija kmetijskih zemljišč sicer po njenih besedah trenutno ne nadaljuje, toda ne nadaljuje se niti obnova degradiranih območij (pri čemer zaradi stečajev podjetij nastajajo nova). Ta je po besedah dr. Špesove pomembna tako zaradi učinkovitejšega izkoriščanja prostora kot zaradi ekološke obnove onesnaženih površin. Boštjan Cotič z Urbanističnega inštituta dodaja še ekonomsko in socialno dimenzijo. »Če nič drugega, lahko zanemarjena cona postane gojišče kriminala. Vsaj za primera blokovskih naselij Ladywood v Birminghamu in Redroad v Glasgowu vem, da so za policijske in gasilske intervencije ter pomirjevala in antidepresive za tamkajšnje stanovalce porabljali toliko javnega denarja, da se je oblastem bolj splačalo podreti nekaj visokih blokov in namesto njih zgraditi lepše in manjše stavbe ter tako preurediti sosesko,« pripoveduje Cotič.

Doslej se je angažiral predvsem zasebni kapital

V Sloveniji je bilo glede na zadnje vladne podatke do konca leta 2012 s pomočjo evropskega denarja iz finančne perspektive 2007–2013 prenovljenih in saniranih območij za gospodarski razvoj le 18 od skupno načrtovanih 191 hektarjev. Pri tem v letu 2012 ni bil prenovljen niti en hektar.

»Ravnanje z degradiranimi območji v Sloveniji žal ni primerno, tudi zaradi recesije se z njimi dogaja zelo malo. Izjema sta morda le sanacija Cinkarne Celje in Partnerstvo Šmartinska, projekt zanesenjakov, ki daje rezultate v največji krizi. Čeprav še ni izveden, kot je bil načrtovan, se mi zdi velik uspeh, da so zgradili tako hotel kot Kristalno palačo. Kajti BTC je bilo degradirano območje, ki bi lahko postalo velik problem za Ljubljano, če se ne bi razvijalo, kot se,« pravi Cotič.

Toda gre za posamezen primer, sistemski pristop k prenovi degradiranih območij pa Sloveniji manjka. »Doslej smo bili priča predvsem projektom urbane prenove, ki so bili ekonomsko dovolj zanimivi, da so jih zasebni vlagatelji financirali sami. Te projekte so seveda izvajali na najboljših lokacijah, ki jih počasi zmanjkuje. Ostajajo nezanimive lokacije, za katere ne vemo, kdo in kako jih bo prenovil. Še celo projekt večnamenskega kompleksa Emonika na odlični lokaciji ob glavni ljubljanski avtobusni in železniški postaji je zastal,« opozarja Cotič.

Obnovo degradiranih območij po njegovih besedah ovira tako neprimerna zakonodaja kot pomanjkanje finančnih in drugih spodbud. »Navsezadnje naša mesta niti nimajo dovolj denarja za takšne stvari. V tujini recimo zelo onesnažene lokacije v celoti odkupijo, ekološko sanirajo in prodajo naprej. Če bi se kaj takega zgodilo pri nas, bi župana obtožili korupcije, saj sanacija stane težke milijone, lokacijo pa na koncu morda lahko prodaš za pol milijona.«

Vizija župana se konča z občinsko mejo

Kako težavno je najti vlagatelje za projekte na degradiranih območjih, dobro vedo v Kranju. Tam so s pomočjo evropskega denarja v okviru projekta Cobraman evidentirali okoli 100 hektarjev degradiranih območij, toda vlagateljev, ki bi vlagali vanje, jim še ni uspelo pritegniti. »Na začetku je bilo precej zanimanja, na eni od lokacij naj bi recimo nastalo regionalno središče. Tudi neki trgovec je želel graditi tam, pa je potem projekt vzpostavljanja regij splaval po vodi, trgovca pa je pregnala kriza,« pripoveduje Cotič, ki je med leti 2007 in 2009 vodil kranjski oddelek za okolje in prostor.

Razlogov za neučinkovito ravnanje z degradiranimi območji je po besedah dr. Lampičeve še več. Zanjo najpomembnejši je neopredeljeno ali na številne lastnike razpršeno lastništvo (pri čemer je le okoli 200 hektarjev evidentiranih degradiranih območij v javni lasti), ki onemogoča oziroma otežuje dogovarjanje. »Težko bi nekdo recimo lastniku, ki se je na območju nekdanje blejske vrtnarije odločil zgraditi »glamping« (razkošno kampiranje, op. a.), turistično Vrtno vas, zapovedal, naj namesto tega prenovi eno od propadajočih mondenih vil, ki so sicer tako značilne za Bled,« na svobodo podjetniške pobude opozarja tudi krajinska arhitektka Darja Matjašec z ljubljanske biotehniške fakultete.

Da manj kot kilometer stran od treh opuščenih pozidanih con iz kmetijske zemlje zraste nov poslovni kompleks, je po besedah dr. Lampičeve posledica dejstva, da je prostorsko načrtovanje zdaj prepuščeno občinam, vizije županov in mestnih svetnikov pa se končujejo z občinskimi mejami. Župani razmišljajo nekako takole: »Če poslovno-obrtno cono postavim v svoji občini, bodo obrtniki tudi davke plačevali meni in ne sosedom.« Zaradi svoje majhnosti občine tudi nimajo usposobljenih kadrov, ki bi vedeli, kaj potrebuje njihova skupnost, kaj šele regija.

Okolje Degradirana območja