To je književnost, ki je zavestno angažirana na področju spolnih in drugih manjšin. Prepričana sem, da tako literaturo potrebujemo enako, kot smo jo desetletja nazaj, nasilje se namreč še dogaja, le oblika zatiranj se je spremenila. Patriarhat je enako močen kot pred tridesetimi leti, je pa to seveda odvisno od kraja, kulture in družbe, v kateri bivamo. A diskriminacija in izkoriščanje na podlagi spola, spolne usmerjenosti in drugih identitet se še dogaja in pomembno je, da to ves čas izpostavljamo.
Vaši ženski lirski subjekti – od Sapfo in Salome do Virginie Woolf in Rdeče kapice – večinoma izhajajo iz literarne tradicije. Zakaj ste jih poiskali prav tam?Zelo veliko sem se med študijem ukvarjala s patriarhalnostjo literarnega kanona, navsezadnje je ta očitna že v knjigi Zgodovina svetovne književnosti Janka Kosa, kjer je odstotek predstavljenih ženskih avtoric v primerjavi z moškimi izjemno majhen. S tem je zagotovo nekaj narobe in že pred leti sem se odločila, da bom nekaj časa prebirala le še ženske avtorice. V Angliji sem študirala feministično literarno vedo, česar se pri nas seveda ne da, in ponovno videla, kako so avtorice zgodovinsko spregledane, zato je ta zbirka tudi poklon ženski avtorski literarni tradiciji.
Kaj tovrstno žensko avtorsko pisavo ločuje od preostale?Filozofsko se lahko sicer zapletemo v debato, kaj je sploh ženska, a recimo, da v danem kontekstu ženska pomeni neko biološko-družbeno identiteto ženske. Ženska avtorska pisava je torej literatura, ki jo pišejo ženske, od preostale literature jo ločuje to, da pogosto ubeseduje njihove družbeno-kulturne izkušnje. Izraz se uporablja tudi kot neke vrste pozitivna diskriminacija v kontekstu literarne zgodovine in patriarhalnosti kanona.
Ženski lirski subjekti se v vaši zbirki zelo močno vzpostavljajo z intelektualnim potencialom; kot pišete, moških egov ne bodo več dojile. Zakaj je pomembno, da se vzpostavljajo s slo po pisanju in ustvarjanju?Ženskam sem želela podariti glas in tako iz njih ustvariti subjektke, v patriarhalni kapitalistični neoliberalni družbi so namreč ženske sprejete kot spolni objekt. Tovrstna subjektivnost se v nasprotju z zgolj telesnostjo seveda poudarja z intelektom in kreativnostjo.
Tradicionalne ženske vloge mame, ljubice, žene in muze problematiziram tako, da jih obrnem; moški postanejo tisti, ki so »drugi« v pomenu besede Simone de Beauvoir, torej muze in ljubimci. Ali pa poudarjam intersubjektivnost odnosov med lirskimi subjektkami in njihovimi moškimi oziroma ženskami, torej odnose med dvema medsebojno pripoznanima subjektoma. V pesmi Saloma 2 je tako moški tisti, ki je zgolj spolni objekt, ki je obglavljen, v pesmih Anaïs Nin 1 in Virginia Woolf 1 pa je moški tisti, ki ima vlogo muze.
Hkrati pa se vzpostavljajo s poudarjeno erotiko in ironijo. Zakaj je pomembno, da ženska erotika nenadoma postane moč ženske, ne le sredstvo za zadovoljevanje moškega?Ker je v patriarhatu ženska seksualni objekt moškega, misli, da ima zato moč. A dokler je zgolj objektka, ne subjektka, je to le psevdomoč. Psihoanalitičarka Jessica Benjamin subjektivnost enači z lastnim osamosvajanjem in željo, z libidom. Posredno sem želela to doseči tudi v svojih pesmih, kjer seksualnost zagotovo ni enaka seksualnosti, ki se jo pripisuje ženski v patriarhatu. Pomislimo samo na mainstream pornografijo, kjer je prisotna le moška želja, ženske želje tam ni. Bistvena razlika je torej, da je v tovrstni pornografiji ženska seksualnost čista psevdomoč, v moji poeziji je ravno obratno – ženska ima v njej lastno željo.
Ironijo zagotovo najbolj zaznavajo tisti, ki denimo vedo, da je bil Roland Barthes gej, pa preberejo naslovno pesem zbirke Ljubica Rolanda Barthesa. Čeprav se jo lahko bere kot ljubezensko pesem, je pravzaprav pesem o jeziku oziroma erotiki v jeziku.
Na kakšen način tvori slikarka Nevena Aleksovski s svojimi minimalističnimi ilustracijami v zbirki dialog z vašo poezijo?Skupno nama je, da je ustvarjanje pri obeh zelo intimno početje in obenem zamaskirana družbena kritika, obe torej ustvarjava na način, v katerem je osebno politično. Zanima naju vprašanje identitete in različnih odnosov – tako odnos človeka do sebe, kot do drugih in do družbe nasploh. Njena risba je kot moja poezija tematsko zelo neposredna in zelo usmerjena v upor proti kapitalistični apropriaciji umetnosti – nobena od naju nikakor ne želi ugajati. Za obe je ustvarjanje obenem nuja, način preživetja, vsaj psihičnega, če že ne materialnega.
Kakšne ugotovitve prinaša vaša doktorska disertacija iz psihoanalize literarnih tekstov?Moja metoda je bila teorija intersubjektivnosti Jessice Benjamin, ki je nehierarhična, neesencialistična in neheteronormativna psihoanalitska teorija. Z njo sem analizirala romane ameriške znanstvenofantastične avtorice Pat Cadigan. Izkazalo se je, da ima virtualni svet, ki ga danes lahko razumemo kot spletno okolje, družbena omrežja in spletne igre, potencial za bolj fluidne spolne identitete, torej za sprevračanje heteronormativnosti, in za odnose, ki so manj hierarhični. A izkaže se tudi, da spol še vedno ostaja nekakšna paradoksna kategorija feministične misli, težko je namreč razmišljati zunaj nje, jo je pa mogoče subvertirati.
Družbeno angažirani pa niste le v teoriji in umetnosti, ste tudi članica feminističnega in queerovskega kolektiva Rdeče zore, aktivni ste pri dejavnostih za ohranitev Roga… Imajo tovrstni gverilski, samonikli kolektivi v današnjem družbenem ustroju sploh še potencial za doseganje sprememb?Seveda, tudi pri zagovarjanju ohranjanja Roga smo argumentirali, da tovrstna samoniklost obstaja prav zato, ker uradne ustanove ne zadovoljujejo potreb vseh članov družbe. V Rogu pomagajo migrantom, pri Rdečih zorah ustvarjamo varen prostor za feministične posameznice in posameznike, festival Reciklart denimo združuje okoljevarstvo z umetnostjo, feministični pevski zbor Z'borke pa spreminja seksistična besedila komadov v feministična… Gre za samonikle kolektive in festivale, ki ustvarjajo lastno javnost in hkrati kontrajavnost splošni, družbeno nekritični publiki.
