Ne gre za to, da bi se šele pri petdesetih odločila, da bom posnela celovečerni film – to sem si želela od nekdaj, vendar preprosto ni bilo možnosti. Toda vse tisto, kar sem počela doslej, je bilo neke vrste priprava nanj: med čakanjem pač nisem sedela križemrok, temveč sem iskala načine, da se tako ali drugače izrazim ter izpopolnim svoje znanje. Saj umetnik ne more ždeti doma in se pritoževati, da nima denarja, s katerim bi ustvarjal. Obstajajo mnoge poti, da se izraziš, tudi če nimaš sredstev; tako sem se na začetku poti, torej v drugi polovici 80. let, najprej lotila snemanja kratkih filmov. Ti so bili dobro sprejeti in uspešni na raznih pomembnih festivalih tistega časa.
Mislim, da razumem: potem se je začela vojna in možnosti za filmsko ustvarjanje ni bilo več.Natanko tako, vojna je spremenila vse. In tudi po njej so bile možnosti za delanje filmov precej manjše kot prej. Medtem sem se zaposlila na nacionalni televiziji, najprej v otroškem programu, kjer sem ustvarjala različne otroške oddaje, pozneje tudi na radiu, tam sem režirala radijske igre, napisala sem dve gledališki drami, ki sta bili uprizorjeni v Sarajevu in Londonu... Po vojni sem se, ker nisem dobila denarja za igrani celovečerec, začela ukvarjati z dokumentarnim filmom. Zvrst se mi je zdela primerna za tisti čas, lahko sem reflektirala izkušnjo tragedije, prisotna je še bila scenografija vojne, ljudje, ki so jo preživeli... Še nove izkušnje pa sem dobila s sodelovanjem pri omnibusu Neke druge zgodbe. Takoj nato sem se lotila scenarija za Naš vsakdan, zanj dobila nagrado ter podporo CineLinka, nato dve leti čakala na sredstva našega filmskega sklada, skratka, od scenarija do premiere je minilo približno pet let. Pogosto so me spraševali, kako to, da je moj celovečerni prvenec tako zrel, a odgovor je preprost: nisem ravno debitantka, v večini filmskih zvrsti sem že veteranka. (Smeh.)
Šlo je torej za nekakšen splet okoliščin. Prav okoliščine, v tem primeru razmere v neki tranzicijski družbi, kjer še vedno odmeva preteklost, izrazito zaznamujejo tudi junake filma Naš vsakdan: oče, nekoč uspešen direktor, se v mešetarjenjih novega kapitalizma ne znajde, sin, že na pragu srednjih let, ne najde prave perspektive...Po svetu je nastopil neki čuden čas, v ljudi se vse bolj naseljujeta negotovost in strah, ne vedo več, kaj naj storijo, da bi bilo bolje, in nikjer ni več kraja, ki bi še obetal lepšo ali vsaj varnejšo prihodnost. Moj film se je začel v kinih vrteti pred letom dni, toda v tem pogledu se zdi, da je vse bolj aktualen: vsak išče zatočišče v svojem majhnem svetu, za nekoga je to družina, za drugega delo, za tretjega morda krog prijateljev, kjer se dobro počuti. V filmu nekdo izjavi tudi, da je bilo v vojni bolje, kot je zdaj v miru, kar vsaj za Bosno na neki način drži; takrat smo imeli upanje, verjeli smo, da se bodo stvari nekoč uredile. Danes ne občutim več zavesti, da bom lahko otroke pospremila v boljši svet, v prihodnost ne verjame skoraj nihče več, ne v Bosni ne drugod. Počutimo se, kot bi bili ujeti v neskončni status quo, in ob tem človeka spreleti srh. Poskušamo preživeti tako, da se zapiramo vsak v svoj krog, saj je to edini kraj, kjer se nam zdi, da drug drugega razumemo. Takoj, ko stopiš iz njega, pa naletiš na ljudi s povsem drugačnimi idejami o družbi in vrednotami, ki so ti povsem tuje.
Če se ne motim, ste zaradi svojega filma izgubili službo na televiziji?Res je. Po mnenju direktorja je šlo za navzkrižje interesov, češ da se z možem v prostem času ne bi smela ukvarjati s snemanjem filmov. Mislim, da je ukvarjanje z umetnostjo moja naravna pravica – in da mi tega ne more nihče prepovedati. Kajti Naš vsakdan je zgodba, ki sem jo preprosto morala povedati, ta film je nastal iz moje notranje potrebe in ko sem naposled dobila sredstva zanj, me pri tem ne bi moglo ustaviti nič. Saj ne snemam filmov zaradi želje po slavi ali denarju, snemam iz nuje, da izrazim svoje misli in poglede.
Kakšne so sicer pri vas možnosti za ustvarjanje?Državna podpora je zelo nizka. Za celoten letni program, torej za vso produkcijo, od študentskih in dokumentarnih do igranih filmov, je na voljo le okoli pol milijona evrov. To je seveda smešno, tako v primerjavi z drugimi državami iz regije kot v svetovnem merilu. Absurdnost tega je še večja, ker imamo vrsto uglednih ustvarjalcev, ki so prejeli tudi nekatere najvidnejše filmske nagrade. A ne gre toliko za to, da država nima denarja, bolj za to, kako se ga razdeli. Celovečernega filma zato niti ne moreš posneti drugače kot s pomočjo koprodukcijskega sodelovanja, sredstev iz evropskih skladov, z majhnim proračunom... Ampak to je vseeno bolje kot pa ne narediti nič in sanjati o boljših časih.
Tudi vaš film je bil, kot je videti, posnet na realnih lokacijah in z majhnimi sredstvi...Seveda, drugače sploh ne gre. Snemamo lahko le filme, ki se dogajajo v sodobnosti in tematizirajo vsakdanje življenje. Nimamo pogojev za znanstvenofantastične spektakle, zgodovinske drame ali druge žanrske podvige. Vse, kar imamo na voljo, je avtorski film, z zgodbami, ki se dotikajo nas samih.
