Anton Martin Slomšek
Kakor strela z jasnega neba je nenadoma žalostna vest iz Maribora udarila domovino, da presvetli knezoškof gg. Anton Martin Slomšek so po celó kratki bolezni, ki je komaj 24 ur trpela, v Gospodu zaspali v 62. letu svoje starosti, bivši viši duhovni pastir svoje labodske škofije skozi blizo 16 let. (…)
Umrli so 24. sept. ob poli devetih zvečer. – Žalostno in tožno oglašajo zvonovi od Mure do Save, od koroške do ogerske meje smrt škofovo, in vsakega, kteremu prežalostno to novico poveš, polijejo obilne solze grenke žalosti. »Kdo bode nas tolažil, – kdo tako lepo učil, kdo take lepe bukve spisoval, kakor so jih rajni g. škof Slomšek?« – tako vpraša narod slovenski – in se bridko joče. (…)
Pogreb je bil 27. septembra dopoldne – slovesen kakor se spodobi obče spoštovanemu vladiku. Pokopali so ga knezoškof graški; prišli so poslednjo čast rajnemu skazat tudi knezoškof ljubljanski in pa celovški. Duhovnov s Štajerskega, pa tudi s Koroškega in Kranjskega bilo je pri pogrebščini 240. Bila je svečanost velika, - žalost občna, – zakaj v grob so položili moža, ki ga domovina prišteva najljubšim sinovom svojim in vladikom v najžlahtnejšem pomenu.
Naj mirno počivajo.
Novice, 1. oktobra 1862
Slomšek.
Danes je minulo 50 let, odkar je umrl v Mariboru prvi lavantinski knez in škof Anton Martin Slomšek. Pol stoletja je od njegove smrti, slovenska zemlja, knjiga in slovensko ljudstvo kaže precej drugačno lice, kakor je je kazalo za časa tega odličnega narodnega delavca, in umevno je, da sedanji rod ne čuti vpliva in pomena tega moža tako, kakor njegovi sodobniki. (…)
Slomšek je veliko pisal; od njega imamo veliko literature, posebno pa mladinske. Pisal je slovenske abecednike, razna šolska berila, pravljice, pripovedke, znano berilo za nedeljske šole »Blaže in Nežica« in vse, kar je napisal, je tako živahno, praktično in zanimivo, da lahko še danes služi v marsičem kot vzorec. (…)
Bil je tudi narodov buditelj in vzgojitelj. To, kar so politični voditelji našega ljudstva pozneje delali na ljudskih taborih, na katerih so netili in probujevali narodno zavest, to je on vršil z velikim uspehom s svojimi knjigami in cerkvenimi govori. Težko, da bi znal kdo slovenskemu ljudstvu lepše in uspešnejše pisati in govoriti o milini, o upravičenosti in pomenu slovenskega jezika, kakor je znal Slomšek. (…)
Eno največjih zaslug pa si je pridobil s tem, da je prenesel sedež lavantinske škofije iz Koroškega v Maribor in združil vse spodnještajerske Slovence v eni škofiji. (…)
Slovenec, 24. septembra 1912
Beseda o jubileju.
Danes je petdeset let, kar je umrl v Mariboru – škof Anton Martin Slomšek. Klerikalci so porabili to petdesetletnico za svoje namene in so obhajali te dni razne Slomškove slavnosti: deželni šolski je sklenil, da se ta jubilej proslavi tudi v šoli in da imajo ta dan šole prosto. (…)
Da je dež. šolski svet naročil šolam, da proslave Slomškov jubilej – proti temu bi nič ne imeli – ako bi se v šolah Slomškova slavnost – šoli primerno izvršila. Sedaj bo Slomškova slavnost obstala v tem, da bodo imeli šolarji mašo in da bodo imeli pouka prost dan. Mislimo da zaradi tega naša mladina ne bo nič bolje vedela – kdo in kaj je Slomšek. Mnogo primernejše bi bilo, da bi se vršila po šolah primerna predavanja o Slomšku in da bi se čitale ali deklamirale njegove pesmi, basni in drugi šoli primerni spisi. Enako lepo bi bilo, ko bi bil dež. šolski svet – ako je že hotel proslaviti ta jubilej – izdal primerno knjižico, kjer bi bilo kratko popisano Slomškovo življenje – zadaj pa bi bile pridejane nekatere njegove najlepše stvari za mladino, odlomki iz knjige »Blaže in Nežica« itd. Tako bi se primerno proslavil jubilej, dočim sedanji način jubileja nima nikake kulturne vrednosti. Seveda bi se moral tak jubilej šoli primerno slaviti, t. j. izogibati bi se morali pri tem – politike. Toda pri nas je danes že nemogoče prirediti kako stvar, ne da bi ji dali politični značaj. In klerikalci so imeli namen, da izrabijo Slomškov jubilej zase. (…)
Ne smemo pozabiti, da spada Slomšek v čas konkordata, t. j. v tisto dobo, ko je bila država pod cerkveno komando in ko je bil učitelj le ubog cerkveni sluga.
Klerikalci dobro vedo, zakaj časte Slomškov spomin: žele si nazaj njegovih časov.
Treba je torej razločevati med Slomškom, kot narodnim delavcem svoje dobe – in med Slomškom, ki je stal v službi konkordata. (…)
Dan, 24. septembra 1912
