V koprodukciji dveh nacionalnih gledališč, SNG Drama Ljubljana in Drame SNG Maribor, bodo jutri v ljubljanski Drami po več kot treh desetletjih spet uprizorili prvo dramsko besedilo Draga Jančarja, Disident Arnož in njegovi. Delo, ki je ob krstni uprizoritvi januarja 1982 (režiral ga je Zvone Šedlbauer) vzbujalo izredno zanimanje in pozneje tudi živahne odzive, je bilo zatem uprizorjeno le še enkrat, in sicer v mariborskem gledališču leta 1984 – režiral je Aleš Jan. Nato pa vse do danes ne, četudi so bile Jančarjeve drame dokaj redno na repertoarjih slovenskih in tudi jugoslovanskih gledališč (na primer Veliki briljantni valček). »O razlogih za odsotnost Disidenta Arnoža z odrov seveda sam ne morem soditi,« pravi Jančar. »Vsekakor pa se bo v novi postavitvi samo od sebe pokazalo, ali ima ta drama še kaj povedati.«
(Ne)hoten politični podton
Kot nakaže že njen naslov, drama v središče dogajanja postavlja upornika, »oporečnika«, celo »odpadnika«, kar je bilo mogoče v brbotajočem družbenem vzdušju zgodnjih 80. let, zaznamovanih z naraščajočimi napetostmi do sistema, brati kot precej neposredno sporočilo. Četudi je Jančar takrat in tudi pozneje poudarjal, da v svojem literarnem ustvarjanju ne želi izražati kakršnih koli političnih stališč, je krstno postavitev vseeno spremljal širši »kontekst pričakovanj«. Po eni strani je Jančar sodil med kritične intelektualce, ki so imeli tudi takšne ali drugačne težave z režimom (tri mesece je preživel v zaporu, ko je tudi začel pisati odmevni roman Galjot, ki je nato izšel leta 1978), po drugi strani pa je bil to seveda čas »političnega gledališča« ter prelomnih trenutkov (tako po obravnavanih tematikah kot po estetskih postopkih) v slovenskem in tudi jugoslovanskem gledališkem prostoru. Med drugim z dramami, kot sta bili Osvoboditev Skopja in Karamazovi Dušana Jovanovića, ali pa znamenito uprizoritvijo Missa in a minor v režiji Ljubiše Ristića. Krstna uprizoritev Jančarjevega dramskega prvenca je – verjetno tudi po zaslugi (po pričevanjih sodeč) mojstrske igre Radka Poliča v naslovni vlogi – naletela na naklonjen sprejem. In kljub temu, da je dogajanje v Disidentu Arnožu postavljeno v zgodnje 19. stoletje (na začetku besedila piše: »Lahko se dogaja leta 1830.«), je občinstvo v njem prepoznalo marsikatero aktual(istič)no bodico ali aluzijo na sodobnost. Predstava je obveljala za pomemben kulturni dogodek.
Nastanek drame, katere osrednja os je – kot je pri Jančarju sploh običajno – napetost med posameznikovo intimno usodo in njegovo vpetostjo v primež zgodovinskih okoliščin, je navdihnilo življenje utopičnega socialista Andreja Smolnikarja, Prešernovega sodobnika in znanca, ki ga Jančar opredeli kot gorečega in neuspešnega verskega ter družbenega reformatorja, tudi fantasta in individualista, izobčenca po svoji volji. Profesor Arnož grmi proti »drhali« in zlaganemu, odtujenemu družbenemu redu, vendar njegove goreče metafore nagovorijo le peščico sledilcev, njegovi prevratniški pozivi pa nimajo posebnega učinka – razen tega, da pade v nemilost oblasti in se je prisiljen izseliti v Ameriko, kjer se njegovo sanjaštvo, v nekakšnem ironičnem poudarku, izkaže za jalovo mitomanijo.
V sporu s svetom in seboj
»Ne bi razlagal, kaj naj drama, ki se dogaja v devetnajstem stoletju, govori danes,« pravi Jančar. »Če lahko eksistencialno vprašanje o uporništvu, o posamezniku, ki je drugačen in stopa čez robove, ki je s svojo predstavo o svobodi v sporu z vsem svetom in nazadnje tudi s samim seboj, deluje na človeški ravni in ne zgolj na ravni idej ali estetike, potem, upam, vsaj na neki način nagovarja tudi našo današnjo negotovost, ta občutek nemoči in kaotičnega sveta, v katerem živimo.« Režiser nove uprizoritve Disidenta ArnožaDiego de Brea, ki je pred štirimi leti zrežiral tudi Veliki briljantni valček, razume dramo kot izrazito aktualno igro o sodobnem svetu, zaznamovanem s tesnobnostjo, brezumnostjo in brezizhodnostjo: »Morda se zdi komu Arnož s svojimi idejami egocentričen in utopičen, a nas vendarle opominja, da je vredno poskusiti. Da je človek tisto edino upanje novega, drugačnega in boljšega.«
Kot se spominja Jančar, je bil v času praizvedbe Disidenta Arnoža v New Orleansu, kjer je bil Fulbrightov štipendist. Tokratno premiero bo doživel v Istanbulu, kjer predstavlja štiri prevode svojih knjig v turščino. »Predstavo si bom ogledal takoj po vrnitvi, pričakujem pa jo z vznemirjenjem in zlasti z velikim upanjem, da je integralno dramsko besedilo v slovenskem gledališču še mogoče,« dodaja. »Osnova za to upanje sta sijajni predstavi iz zadnjega časa, ki po mojem mnenju nista doživeli pozornosti, ki si jo zaslužita: Tugomer v ljubljanski Drami in Hamsunov Glad v Mini teatru. Dva od osrednjih ustvarjalcev obeh uprizoritev, pri prvi režiser Diego de Brea, pri drugi pa igralec Marko Mandić, sodelujeta tudi tukaj, zato je moje pričakovanje toliko večje.«
