Skico Utopie, ki jo tokrat gledamo kot celovečerno uprizoritev, smo sicer lahko videli že na spomladanski predstavitvi nove sezone v SNG Drama Ljubljana. Tam je Krmelj zožil fokus le na klovnovski (klovn kot filter za resnico), nezemeljski, utopični par Fando in Lis (lika, vzeta iz istoimenske drame Fernanda Arrabala), pustil ju je v kontekstualni samoti, njun svet je bil nekako dobesedno iztrgan iz konkretnih navezav na realno. Zdaj, v nadgrajeni Utopii (arheologiji raja) – tekst zanjo so priredili Jan Krmelj, Katja Markič (dramaturginja) in Tibor Hrs Pandur – se njun kronotop bivanja že zvezuje z mitološkimi prizori, ki pa še vedno ne želijo učinkovati na racionalni ravni, pač pa arhetipski, simbolni. Od tod tudi ambicija, kako napeti ali vsaj razdramiti gledalčeve niti podzavestnega in mu pripraviti teren za vstop v »utopični« prostor gledališča podob, likovnih instalacij in alegorične figuralike.
Vzporedno se verižita dve, v estetiki raznoliki naraciji: prva je tavanje potepuhov Fanda in Lis (pri katerih gresta nasilje in ljubezen vštric v neki strahotni lepoti), druga je stilizacija religiozne epizode Abrahamovega umora sina Izaka na gori; med njimi pa se s krvavo sledjo vije osrednji motiv/torzo žrtvovanega ovna (prav tako stalnica v slikarski seriji Miklavža Komelja v spremljajočem gledališkem listu). Smrt je tisti kruti, realni moment, ki se povezne čez vse tri linije (zapeljivo, a neizprosno prispodobo smrti nemo odigra Tina Vrbnjak), toda v vseh treh, utopiji na ljubo, ostane relativizirana: zmeraj se zgodi zaradi (intimne) ljubezni ali (religiozne) pripadnosti, ne predstavlja konca, temveč prestop in čast.
Ekspresivno polnokrvna in zavzeta v pantomimični izraznosti ter karikiranem gibanju Polona Juh (Lis) in Aljaž Jovanović (Fando) ustvarita od sveta izoliran, ekscentričen tandem, ki živi v čisti sedanjosti in je na eni strani nadčloveško senzibilen, na drugi nečloveško krut. Njuna ljubezen je boleče nepredvidljiva, velikokrat v nasprotju z izvirno funkcijo, s čimer se lahno in brez očitnih znakov navežeta na sočasno iracionalno vlogo očetovske/Abrahamove ljubezni – tudi Uroš Fürst kot Abraham in Klemen Janežič kot Izak nastopita v maniri stiliziranega gibanja in gest (koreograf Žigan Kranjčan), ritualno in v službi tega, da krvoločno za vsako ceno naredita za lepo.
Uprizoritev je nedvomno žanrski odvod od siceršnje repertoarne politike in si zada težko nalogo: reprezentirati eno od možnih utopij, torej uprizoriti neobstoječe. V zanosu idej in morda tudi bojazni, da ne bi sporočila dovolj, se ustvarjalna ekipa morda prepozno ustavi v selekciji uprizoritvenega materiala in predstavi pusti preveč raztegljiv občutek časa in nasičenih podob. Toda dokler je problem preveč in ne premalo, je to še najmanjši problem.
