Razlog za pestro mednarodno udeležbo na konferenci Repetition/s, ki jo je organiziralo heglovsko društvo Aufhebung v sodelovanju z mrežo Performance Philosophy in drugimi partnerji, je nedvomno tudi velika prepoznavnost vabljenih predavateljev iz vrst ljubljanske lacanovske šole, sicer ključno povezanih z društvom, ki je konferenco organiziralo in kjer je ne nazadnje manjkal samo Slavoj Žižek.
Polje filozofije performansa
Med drugim so organizatorji v pozivu k prispevkom zapisali, da je eden od namenov konference povečati vpliv ljubljanske filozofske šole na razvijajoče se polje filozofije performansa. V prispevkih udeležencev se je to zgodilo v večji ali manjši meri, so pa ti nihali od popolnoma teoretskih prispevkov, bolj ali manj kompleksnih aplikacij filozofije na primere iz uprizoritvenih umetnosti, do performativnih predavanj, delavnic in popolnoma umetniških formatov, kot so trajajoči performansi in predstave. Tema konference, problem ponavljanja, se je izkazala za tisto presečišče filozofije in uprizarjanja, ki je lahko ponudilo poligon za srečanje obeh polj.
Konferenca se je slavnostno odprla z uprizoritvijo performansa Aktuator::2016Dragana Živadinova, Mihe Turšiča in Dunje Zupančič v Moderni galeriji. Gledališča Dragana Živadinova se je v razmerju do problema ponavljanja, predvsem njegovega 50 let trajajočega gledališkega projektila Noordung:: 1995–2024, v prispevku na enem od skupno osmih panelov na konferenci lotil tudi eden izmed domačih udeležencev, Bojan Andjelkovič.
Uprizarjanje filozofije
Teoretski del se je v precej spektakelski maniri začel z vabljenim predavanjem »botra« konference in društva Aufhebung dr. Mladena Dolarja z naslovom Uprizarjanje konceptov. V hegeljanski maniri je konceptom pripisal nujnost njihove materializacije oziroma uprizarjanja, ki so hkrati nujne za obstoj idej, po drugi strani pa jih tudi predrugačijo. Pokazal je, kako je filozofija v svojem lastnem uprizarjanju vedno potrebovala določene gledališke iztočnice ali scenografije, ki so omogočale ali ojačevale funkcijo filozofa kot tistega, »za katerega se predpostavlja, da ve: od Pitagorovega akuzmatičnega predajanja nauka izza zavese do Heglove in ne nazadnje Deleuzove metode dramatizacije, kjer je bolj kot učinek gospodarjevih »resnic« ključno branje didaksalij, ki gospodarja vzpostavljajo.
V težavnosti lastnega izrekanja se je filozofija posluževala prozopopeje, sposojanja glasu drugega in s tem igralstva, mask, pri čemer pa se je Dolar strogo postavil proti »postmodernemu brezobraznemu množenju mask« in tako jasno namignil na protideleuzovsko linijo. Od tod tudi njegova glorifikacija gledališča kot tiste umetniške zvrsti, skozi katero ravno zaradi njej lastne metode fikcionalizacije zasveti »realno«.
Druga vabljena gostja, prof. Keti Chukrov z univerze v Sankt Peterburgu, je ob primerih klasične dramatike izpeljevala tezo nihilističnega nagona smrti, vpisanega v Deleuzovo ponavljanje brez izvornega vira in tako poskušala omajati njegov status vitalističnega filozofa. Kot kritično branje filozofskega dela je tudi to predavanje povedalo malo o statusu uprizarjanja in o živih gledaliških praksah ter ostalo na odru filozofskega teatra.
Filozofija uprizarjanja
Prizorišče pa se je spremenilo ob nastopu mednarodno uveljavljene slovenske gostujoče predavateljice dr. Bojane Kunst, ki že nekaj let deluje na Inštitutu za aplikativne gledališke študije na univerzi v nemškem Giessnu. V predavanju o politikah ritma in poetikah uprizoritve je bilo mogoče opaziti, da to predavateljico bolj kot aplikacija filozofskih konceptov na uprizoritve v prvi vrsti zanima ravno materialna praksa uprizoritvenih umetnosti, premen, kot se kažejo v sodobnem plesu. Tako so drugačna razmerja med časom in gibanjem v sodobnejših uprizoritvenih praksah tisti povod, ki razširja in komplicira tudi samo misel o bistvu koncepta, tokrat ritma, ki se je prej zdela samoumevna. Pristop, kjer se koncept uprizarja, ali pa tisti, kjer uprizoritev sama razširja koncept, sta vendarle različna.