Avdić in Zorc, brez dvoma vodilna performerja v našem okolju, oba z jasno avtorsko specifiko in odrsko izraznostjo, uprizoritev zastavita v surovi estetiki izpraznjenega prostora, podloženega z Avdićevo detonacijsko glasbo in erozijo dialogov. Replike so sunkovite, nazorne, plastične, največkrat namenoma avtomatizirane in mednju razporejene v bipolarnem sistemu; oba s svojo prisotnostjo prinašata sebi lastne kontekste – nacionalne in statusne. Kot Mefisto (Avdić) in Ustvarjalec (Zorc) med seboj vzpostavita sporazumno hierarhijo, sta poosebljena tabora (zdravnik/pacient, režiser/igralec), ki izmenjaje oplajata dinamiko spraševanja in odgovorov ter lahko obstajata le ob navzočnosti drugega.
Kot krovni žanr njune komunikacije bi lahko opredelili psihoanalitično seanso, ki jo poleg verbalne plohe zaznamujejo še vnosi fizičnih akcij – nervozno prestopanje, preoblikovanje telesne drže v revolucionarno skulpturo, ironično imitiranje kokoši. Ta (naj bo v obliki Slovenije ali ne) služi kot prispodoba za krajo jajc, torej intelektualne lastnine, ki je le ena izmed nevralgičnih točk, do katerih izvajalca vzpostavita kritičen odnos. Devet kratkih prizorov tematsko prereže filozofijo, religijo, kapitalizem, politiko, gospodarstvo in umetnost, like Mefista in bogov pa prevzemajo realne osebe, Nietzsche, Zidar, Hilda Tovšak, Frljić, Šerbedžija. Pripisujeta jim vlogo avtoritete, a jim to moč sproti rušita, najprej že s tem, da jih cinično umeščata v (fiktivni) diskurz Mefistovskega značaja, nato pa jim še spreobračata (realno) vrednost in ironizirata njihovo dvolično javno podobo oziroma načelnost.
Revolucija za reševanje beguncev, revolucija za brezglutensko hrano, revolucija za pozdrav soncu. Z mešanjem raznolikih, medsebojno še skoraj bizarnih epizod in trendov aktualnega časa se izriše preris kaotičnega stanja sveta, kjer denimo izobilje in pomanjkanje hrane nenadoma postaneta enakovredna problema. Četudi lucidno kritična, odmerjeno duhovita in angažirana uprizoritev je obenem dramaturško krhka in nekako premalo podprta s performativno silovitostjo, ki jo izvajalca sicer premoreta. Ampak to je mogoče že problem naših pričakovanj…
