Da nekdo danes verjame, da smo komunistična družba, ki pod rdečo zvezdo prisega zvestobo Titu, Stalinu, Kučanu in še komu, je antropološki izziv. Najprej, ali sploh misli resno in če misli resno, kako je to mogoče.
Dobro, če nimaš sovražnika, si ga moraš izmisliti. In ta mora biti logično kar se da anahronističen. Najbolj neverjeten. Kot laž. Bolj ko je neverjetna, bolj ko je bombastična, bližje je resnici. Za male laži je že Hitler ugotovil, da ne vžgejo. Za voditeljico ne vem, ali res misli, da smo komunistična oaza, ali pa je samo na pladnju servirala sogovorniku tisto, kar si on želi, ampak zakaj ne bi vzeli vprašanja in ponujene teze dobesedno. Slovenija je komunistična oaza. Kaj bi bilo na tem slabega? Namreč, oaza je vedno malo spominjala na raj. Sredi puščave, sredi ničesar, se bohoti nekaj zelenega, nekaj prijetnega, mnogo vode, živali, skratka, kot neka odrešitev. Okoli ni nič, pri nas je vse. V oazi ničesar ne primanjkuje. Tam je vsega preveč. Si predstavljate, ko bi turisti s svojimi milijoni posnetkov Ljubljane, Bleda, Bohinja in Postojnske jame svet zbombardirali z besedami, tako izgleda komunistična oaza.
Pri nas je beseda komunist oziroma komunizem psovka na kvadrat. Čeprav smo bili ta teden priča klasičnemu procesu, ki diši po tistih časih, ki jih označujejo za komunistične. Peter Gašperšič se je moral kot minister na interpelaciji braniti dveh obtožb: da nastavlja kadre in da si je premislil. Zanimivo, da ga interpelira ravno stranka, ki je edini pravi naslednik komunističnih struktur. Ima dosmrtnega vodjo, s skupinskih slik izginjajo najožji sodelavci, kdor se ne podredi, odleti, in kdor ne misli tako kot oni, je sovražnik številka ena. Predvsem je zanimiva obtožba, da si je nekdo premislil. V začetku je trdil, da drugi tir ni potreben, zdaj pa trdi drugače. V čem je vsa groza te obtožbe? Ja, v tem, da se svet vrti. Da ne ostajaš pri trditvi, da je zemlja ravna, ampak pod težo dokazov priznaš, da je okrogla. Logično, v ortodoksnih strukturah to ni dovoljeno. Vztrajati moraš pri svojem, pa četudi ti nasprotnik v usta potisne cev pištole. Ne priznavam in basta. Raje umrem, kot da bi spremenil mnenje.
In televizije so ravnale skladno s komunistično metodologijo. Slavko Bobovnik je z veseljem po neuspeli interpelaciji pokazal posnetek, kako minister pred dobrima dvema letoma trdi nasprotno. Evo, pa ga imamo falota. Spremenil je stališče. Ta že ni pravi komunist. Logično, da ni nikomur padlo na pamet, da bi spremembo stališča pozdravil. Super, imamo nekoga, ki ne trdi nečesa, čeprav ve, da nima prav. Pri nas se cenijo tisti, ki lajnajo svoje do onemoglosti, pa čeprav nimajo nobenega dokaza. Pokazati moraš, da si trden. Neomajen. Ne nazadnje: ali ni ravno nesmrtni vodja stranke SDS Janez Janša prvi dokaz za to? Včasih je mislil, da je komunistična partija edina zveličavna, da je sledenje Titovi misli edino možno, da je hoja v Jajce naloga vsakega mladca, potem pa si je premislil. Ugotovil, da gre čas naprej. Da je bil zaveden. Skratka, da so ga peljali nekam, kamor ni hotel. In se je spremenil. Za sto osemdeset stopinj. Ga je za to kdo interpeliral?
Bi bilo pa fino ta teden interpelirati tudi medije. Ne samo zaradi sledenja procesu v državnem zboru, ampak tudi zaradi reakcije ob novi javnomnenjski anketi. Kaj se je zgodilo? Prvič po dolgem času je partija, beri SDS, izgubila. Brez razloga jo je prehitela vladajoča SMC. Sicer si ne zna tega nihče razložiti, ampak mediji, na žalost tudi ta, v katerem berete moje besede, so na dan rezultatov reagirali klasično komunistično. Kar malo užaljeno. Na prvih treh straneh ni nikjer pisalo, da je nekdo drug prehitel partijo, ampak ravno nasprotno. Naslovi so zahtevali, da naslednja na sodišču v državnem zboru odleti. Ministrica za zdravje mora odstopiti. Ljudstvo si to želi. Zmagovalec ima grehe, pa četudi mu podpora raste.
Ko je te dni stari frend po nekaj letih prišel iz tujine v Ljubljano, je bilo njegovo prvo vprašanje: že tri dni gledam vaša televizijska poročila in niti ene novice iz tujine. Ali za vas svet ne obstaja? Sam seveda nisem opazil, kako svet za nas ne obstaja, če se ne zgodi katastrofa, če Trump ne blekne kakšne nore in Putin zažuga kakšni velesili. Za nas je postalo normalno, da se valjamo v krogu interpelacij, malih svinjarij v firmah, večjih namigov o krajah, malih škandalčkov okoli kadrovanj, večjih tragedij okoli ubojev in s totalnim zanimanjem spremljamo vremensko napoved od Kopra do Murske Sobote. Ne da bi se sploh zavedali, smo postali oaza. Sami sebi dovolj. Ne da bi nam kdo to ukazal, da bi kdo to od nas zahteval ali pričakoval, smo se zaprli na svoj oazni vrt…
