Japonski dresnik je velika in močno razrasla zelnata trajnica, ki je videti kot grm. Prepoznamo ga po kolenčastem votlem steblu, na katerem se pogosto pojavljajo rdeče lise. Listi, dolgi do 20 cm, so široko jajčasti s koničastim vrhom in razločno ravno prisekanim dnom. Podobno kot številne druge invazivne vrste cveti pozno poleti in je že od daleč prepoznaven po gostih belih grozdastih socvetjih.
Najbolj problematičen del rastline predstavlja njegova zelo razraščena olesenela korenika, ki edina prezimi in lahko sega tudi več metrov stran od materinske rastline, tudi v globino. Problem predstavlja zato, ker lahko že iz nekaj cm dolgega koščka požene nova rastlina, korenike pa uničujejo tudi infrastrukturo, saj so zmožne predreti celo skozi 5 cm debele plasti asfalta. Vegetativno razmnoževanje lahko poteka tudi preko stebelnih členkov, ki se zlahka zakoreninijo. Če nismo pozorni, nam lahko dresnik kaj hitro preraste parcelo, vrt, živo mejo, še zlasti pa travnike, ki se jih ne kosi redno. Pri razširjenju japonskega dresnika ima velik pomen vodni tok, še večjega pa človek, ki predvsem z gradbenimi stroji (nehote) raznaša koščke rastline.
Odstranjevanje japonskega dresnika je težavno in dolgotrajno, saj ima velike regenerativne sposobnosti. Fizično odstranjevanje zahteva vztrajnost in potrpežljivost. Na območju v okolici table lahko opazujete rezultate takšnega odstranjevanja. Del rastišča se kosi in puli na 14 dni, drugi del pa enkrat mesečno. Z odstranjenimi deli rastlin je potrebno ravnati previdno in vsekakor jih ne smemo odvreči v naravo (drugi dve poskusni ploskvi sta na Šancah, tik ob prehodu v Regalijev gaj).«
Tabla na ljubljanskem grajskem hribu nam sicer ne sporoča, da ne smemo hoditi po travi, nas pa prepričuje, da nas »napada« tujec, ki hoče uničiti naš dom. Tujec je »pretkan« v razmnoževanju, »žilav« v rasti, tudi močan in razdiralen. Prebije celo 5 centimetrov debelo plast asfalta. Zaleze se kamorkoli, tudi v infrastrukturo. Pazimo se ga, ker mu, če nismo pozorni, lahko pomagamo pri njegovem širjenju.
Da mestna občina sodeluje pri postavitvi take table v času begunske krize, je lahko golo naključje. Morda pa tudi ni. Predvsem pa se moramo vprašati, zakaj je treba prenesti problem, ki je v resnici tehniški (agrotehniški, biotehniški), v javni diskurz. Zakaj mu je treba dati tak politični kontekst? Japonski dresnik ni edina in ni prva biološka vrsta, ki je bila prenesena ali je vdrla v Evropo z drugih delov sveta. Takih bioloških vrst je bilo v preteklosti zelo veliko in »vdori« se še dogajajo. Morda najbolj znamenita invazivna vrsta, ki je v Evropo vdrla iz Amerike, je bila trtna uš. Dobesedno uničila je evropske vinograde. Rešitev za evropsko vinogradništvo je bil agrotehniški ukrep – cepljenje evropskih vrst trte na ameriške. Te, ameriške trte so evropskim »posodile« koreninski sistem, ki mu trtna uš ne more škoditi. Strošek obnove vinogradov sicer ni bil majhen, tudi izpad pridelave grozdja je v času od propada do obnove vinogradov pomenil zelo veliko gospodarsko škodo. Treba je bilo postaviti na noge celotno novo kmetijsko dejavnost – trsničarstvo. Toda v kmetijstvu je reševanje tovrstnih problemov normalno. Ne samo to, reševanje tovrstnih problemov je definicija kmetijstva (agrotehnike). Pridelovalni postopki, udomačitev in selekcija živali, obdelovanje tal, izbor rastlin za pridelavo, oskrbovanje rastlin med rastjo – to so »orožja«, ki jih kmetijstvo od svojih najzgodnejših začetkov uporablja in razvija v borbi z »naravnimi dejavniki«, ki se ne pustijo odgnati iz njihovega »doma« in »vdirajo« nazaj na kmetijska zemljišča in v kmetijske posevke. Zakaj iz tega, v svojem bistvu biotehnološkega boja, delati javno zadevo?
Vrtovi in parki, in mednje spadajo tudi zelenice na grajskem hribu, so pojavne oblike kmetijskih zemljišč, ki sicer niso kmetijske po namenu, so pa kmetijske po tehnologiji njihovega urejanja in vzdrževanja. Na njih načeloma ne pridelujemo hrane. Jih pa obdelujemo – vzdržujemo. Japonski dresnik spada na taka zemljišča. V Evropo so ga prinesli, to pravi tudi besedilo na tabli, kot okrasno rastlino. Travnik na grajskem hribu je »okrasno« zemljišče. Japonski dresnik naj bi torej bil v svojem pravem okolju. Opravljal naj bi funkcijo, zaradi katere so ga prinesli iz tujine. Zelenico krasi. Zakaj bi ga prav tu preganjali? Morda rastlina ni všeč vsakomur. Toda slika na tabli dokazuje, da je japonski dresnik v cvetju prav privlačna rastlina. Tudi ko ni v cvetju, je s svojo gosto zaraščenostjo privlačen. Morda je dresnik na zelenici grajskega hriba moteč, ker ni del ureditvenega načrta, tako kot je na primer del ureditvenega načrta drevored divjega kostanja, okrasnega drevesa, ki je prav tako iz južne Evrope »uvožen tujec«. Ampak to je problem uresničevanja načrta in vzdrževanja, ki naj ohranja zamišljeni načrt. Kakšno naj bo ustrezno vzdrževanje zelenic, je agrotehniški (vrtnarski) problem. »Borba z naravnimi dejavniki« je temelj obstoja tako pridelovalnih kot parkovnih površin. Je pa res, da na mestnih zelenicah laže ustvarjamo sožitje z dejavniki naravnega ekosistema in laže poskrbimo za njihovo ohranjanje. Ampak tudi sožitja z naravnimi dejavniki ni mogoče doseči brez biotehniških postopkov.
Sicer tabla na grajskem hribu pripoveduje tudi o agrotehniki. Mimoidočemu vliva upanje, da se bomo žilavega »tujca« s pomočjo ljubljanske mestne oblasti vendarle lahko znebili. Tabla oznanja, da je grajska zelenica laboratorij na prostem, v katerem raziskujejo učinkovitost borbe proti invazivni vrsti z ruvanjem in košnjo: del zemljišča kosijo in ruvajo enkrat, del pa dvakrat na mesec. Vendar tudi pri tem je sporočilo table vprašljivo. Že zapis »laboratorij na prostem« je sporen. V agrotehniških znanostih pravijo zemljišču, ki je namenjeno raziskovanju (rastlin, pridelovalnih postopkov), poskusno polje, tudi poskusni nasad. Za tako zemljišče pa veljajo določena pravila, ki zagotovijo verodostojnost rezultatov raziskovanja. Običajno je polje razdeljeno na več poskusnih parcel, ki so v, kolikor se le da, enakem okolju, da omogočajo ponovitve in variiranje tehnoloških postopkov. Površine so ustrezno velike in natančno odmerjene ter tudi postavljene v prostor tako, da omogočajo natančne kvantifikacije in medsebojno primerjanje učinkov različnih tehnoloških postopkov, tudi statistične obdelave. Pogoji, pod katerimi se preizkušajo tehnološki postopki, morajo biti v največji možni meri nadzorovani, vplivi naključnih dogodkov ali zunanji vplivi na poskusno polje pa se morajo, kolikor je le mogoče, omejiti. Zato raziskovalci svoja poskusna polja skrivajo, ograjujejo, jih tako ali drugače izolirajo pred morebitnimi vandalizmi, prosto živečimi živalmi in podobnimi motečimi dejavniki. Sodobna raziskovanja potekajo v okviru raziskovalnih nalog ali projektov (tudi raziskovalnih skupin), ki pri različnih skladih pridobijo za raziskovanje potrebna sredstva. Za to, da si pridobijo sredstva, morajo raziskovalci dokazovati svojo kompetentnost z objavami prispevkov v časopisih, te prispevke pa berejo (in pred objavo ocenjujejo njihovo ustreznost) drugi raziskovalci. To je sistem raziskovanja, ki je danes uveljavljen. Raziskovanje, ki naj bi dalo uporabne rezultate, ne more potekati »kar tako«, ne more ga izvajati kar nekdo.
Nazadnje se ne moremo izogniti tudi naslednjim vprašanjem: ali je laboratorij na grajskem hribu »krajinskoarhitekturni performans«? Je domislica, ki mesto bogati z nekim dogodkom – zaigranim (in zlaganim) raziskovanjem, podobno kot je zaigran vinograd na drugi, južni strani grajskega hriba? Je torej raziskovanje na grajskem hribu marketinški prijem – še en prispevek v nabor dokazov, da si Ljubljana zares zasluži naslov Zelena prestolnica Evrope? Ampak vse to spada v okvire narodno-zabavnega urejanja mestnega zelenja. Si tako urejanje mestnega zelenja prestolnica Slovenije zares zasluži? Smo zares odstopili od ambicij, da bomo šli v korak z najboljšimi v svetu? Ali pa je pojav table na grajskem hribu vendarle prikrita indoktrinacija s ksenofobijo in konservativizmom – trajnostnostjo, h kateri nas zavezuje Sveta knjiga? In tovrstne indoktrinacije s pogledovanjem nazaj je v našem prostoru, žal tudi v Evropi, vse več. Videti je, kot da izgubljamo zaupanje v ustvarjalnost ljudi.
Janez Marušič, krajinski arhitekt in upokojeni profesor Biotehniške fakultete
