Organom pregona je po nekaj letih uspelo spraviti na zatožno klop vsaj enega od četverice zloglasnih šefov celjskega študentskega kluba. Gre za Dejana Špegliča, ki je že nekaj mesecev v celjskem priporu, maja pa so mu začeli soditi zaradi poneverbe. Kot piše v obtožnem predlogu, je na blagajniških izdatkih družbe Alternativa trade, d. o. o., gre le za eno od tako imenovanih slamnatih podjetij, lažnivo prikazoval namen dviga dobrih 73.400 evrov. Navedel naj bi, da gre za vrnitev tako imenovanega tihega vložka družbeniku, in sicer srbskemu državljanu Josipu Beliću, čeprav ta z omenjenim podjetjem ni imel nič, saj nikoli ni sklenil z njim nobene pogodbe, niti vložil vanj denarja, da bi bil lahko upravičen do kakšnega izplačila.
Delal po navodilih
Sodnica Romana Gradič je na zadnji obravnavi v zvezi s tem zaslišala Bojana Seliča, ki naj bi bil direktor podjetja Alternativa trade. A kot je zatrdil, je bil direktor le na papirju. Dejal je, da Špegliča pozna od leta 2001, ko ga je v celjski študentski klub pripeljal Alek Gradišnik. »Vem, da so se ukvarjali s posojanjem denarja, in tam sem spoznal tudi Špegliča,« je potrdil Selič. Na vprašanje sodnice, ali sta s Špegličem sklenila tudi kakšen posel, pa je dejal: »Vem, da je bila Alternativa trade ena od družb, kjer sem bil jaz le delavec in sem vse delal po navodilih nadrejenih. Bil sem direktor na papirju.« In še, da so sicer vse posle opravljali Danijel Kociper, Alek Gradišnik, Marko Romanič in Dejan Špeglič. Gre za zloglasno četverico, ki je na Celjskem s posojilnimi prevarami med letoma 2001 in 2003 domnevno opeharila več ljudi, svoje lovke pa razširila tudi na Hrvaško, kjer naj bi prav tako ogoljufala ducat oškodovancev. Gradišnik in Kociper naj bi leta 2002, domnevno za skoraj 300.000 evrov, oškodovala Klub študentov celjske regije. Kot po tekočem traku naj bi ustanavljala slamnata podjetja in prek njih ljudem posojala denar za visoke obresti, vrnjena posojila pa nakazovala na svoje račune v tujini, v ZDA in Dominikanski republiki. Številni so zaradi tega ostali celo brez svojih nepremičnin. A zadeva nikoli ni dobila sodnega epiloga, saj je primer na celjskem sodišču pred tremi leti že zastaral.
Furs ga terja
Selič je dejal, da svojo naivnost obžaluje, saj se je zaradi tega tudi sam znašel med davčnimi dolžniki. »Imam več kot 40.000 evrov dolga zaradi dviga denarja, ki sem ga izročil Špegliču. Furs pa zdaj za ta znesek terja mene,« je pričal. Ko je sodnico zanimalo, čemu je pri notarju sploh podpisal izjavo, da je od Špegliča prevzel celotno dokumentacijo enega od podjetij in ga seznanil s poslovanjem, čeprav ni niti kupil niti plačal kakšnega deleža v njem, je dejal, da je le verjel fantom, ki so rekli, da firme prepisujejo na druge, ker imajo vsega preveč. In da to ni nič spornega, saj je vse zmenjeno in dogovorjeno z odvetniki. »Ko zdaj razmišljam za nazaj, vem, da sem bil naiven, ker sem jih zaupal,« je Selič dejal sodnici, »v tistem času sem podpisal veliko listin in dokumente tudi kam nesel, vse po navodilih. Podpisal sem tudi izjavo, ki sem jo od Špegliča prejel po elektronski pošti in me je prosil, naj jo le overim. Takrat sva kontaktirala prek skypa, saj ga že ni bilo več v Sloveniji. Verjetno je bilo to po letu 2006, ko so se fantje že razkropili po svetu.«
