Zgodba, ki jo je prejšnji teden objavil New York Times, odpira prav tovrstna vprašanja. Zgodba gre takole: jeseni 1838 so se na jezuitski univerzi, predhodnici današnje univerze Georgetown, odločili, da na daljni jug prodajo 272 sužnjev, ki so delali na premalo rentabilnih plantažah v Marylandu. Z izkupičkom, dobrimi tremi milijoni dolarjev, je vodstvo poravnalo dolgove in rešilo univerzo pred zlomom. A cena, ki so jo plačali sužnji, je bila strašna.
Družine so razbili brez najmanjše milosti, na ladje so nagnali tudi nosečnice in otroke brez staršev. Cornelius Hawkins, skupaj s teto popisan na seznamu ladijskega tovora na poti v New Orleans – strica so poslali drugam –, je bil tedaj star 13 let. V univerzitetnih arhivih vse odtlej hranijo natančen seznam nesrečnikov, z imeni, poklici, starostjo in težo. Tam bi ležali še naprej, če se ne bi na univerzi, tudi zaradi protestov študentov, odločili raziskati zamolčani del svoje zgodovine. Skoraj hkrati sta zgodovinsko komisijo ustanovila univerza in eden od premožnih belih alumnov, ki je zbral tudi sredstva za iskanje potomcev sužnjev. Genealogi so ugotovili, da jih živi več tisoč. Raziskave pa so na dan prinesle še nekatere mučne podrobnosti. Čeprav je predsednik univerze, častiti Mulledy, zagotavljal, da bodo družinski člani ostali skupaj in da bodo tudi v novem okolju deležni »duhovnih« spodbud, so bile vse obljube prelomljene. Družine so razselili, na oddaljenih plantažah, kjer so delali v nečloveških razmerah, niso nikoli videli duhovnika. Na dan je prišlo tudi strašansko svetohlinstvo jezuitov. Čeprav so bili hudo vneti za dušni blagor temnopolte zastonjske delovne sile, so sužnje bičali in zlorabljali. Ne vsi. Nekateri so opozarjali, da so tudi sužnji ljudje, a tragedije tudi oni niso preprečili. Šele naslednji papež, Gregor XVI., je katoličanom prepovedal tovrstne kupčije.
Univerzitetno vodstvo se zdaj sooča z zanimivo dilemo: kako poravnati krivice, vgrajene v same temelje univerze. Za predloge so zaprosili tudi na forumu New Yorka Timesa. Kot se za spravni proces »spodobi«, so bila mnenja bralcev kar se da različna. Nekateri so se zaradi »čudaških« izletov v zgodovino razjezili. Ljudje božji, to se je vendar dogajalo v 19. stoletju, ko je bilo sužnje pač dovoljeno prodajati, le kaj imamo mi s tem, je zapisal nekdo. Nekdo drug je spomnil, da je bilo tudi Jude v času nacizma dovoljeno voziti v uničevalna taborišča, a so Nemci vseeno popravili storjene krivice. Spet tretji je dokazoval, da je univerza skoraj 200 let profitirala od neplačanega suženjskega dela in da bi zato morali vsi dediči 272 sužnjev postati člani upravnega odbora. Še največ pa je bilo takih, ki so opozarjali, da je tisto, čemur se je treba posvetiti, rasizem, ki divja »tukaj in zdaj«. Corneliusova prapravnukinja, v svojem mestu prva temnopolta TV-voditeljica, se na primer še vedno bori za rasno enakopravnost. Kaj bo storilo univerzitetno vodstvo, še ni jasno. Za zdaj se nagiba k opravičilu in postavitvi spominskega obeležja, razmišljajo pa tudi o štipendijah za potomce sužnjev.
Tudi ta zgodba razkriva, kako težko je popravljati krivice, ko ni več ne tistih, ki so jim bile storjene, ne krivcev, ne duha časa, ki jih je pogojeval. Po drugi strani pa nazorno kaže, da zamolčana zgodovina vselej brbota pod površjem sedanjika in prej ali slej izbruhne, če se z njo ne soočimo. Priznanje krivde je, kot kaže, prvi nujni korak, slediti morajo ukrepi, ki žrtvam povrnejo dostojanstvo, pa čeprav simbolično.
Vse te lekcije smo v minulih 25 letih obdelali tudi za našo zgodovinsko travmo. Povojne poboje smo obsodili, krivično obsojene sodno oprali krivde na različnih ravneh in lani julija uzakonili izvedbo civilizacijskega konsenza – pravice pomorjenih do groba. A kaj ko je tisto, kar nam v naši državi ne gre od rok, prav izvedba dogovorjenega. Razpadajoči posmrtni ostanki pobitih v Hudi Jami še vedno ležijo v rudniku, brez možnosti, da bi svojci dostojno počastili njihov spomin. Prostor za spomenik spravi sameva. Spominska plošča v Karlovici še vedno buri duhove. Predsednik republike Pahor pa je kljub vsemu ugotovil – po torkovem srečanju s člani komisije za vprašanja prikritih grobišč –, da je bil »v zadnjih letih dosežen velik napredek«. V samopromocijski gorečnosti je spregledal, da rešitve, ki so jih pripravili v komisiji, povzročajo nove odpore. Zlasti buri tista, po kateri bodo žrtve iz Barbarinega rova pokopali na Dobravi pri Mariboru in ne v Teharjah, čeprav so jih prav od tam vozili na morišča in bi bilo to za svojce, ki se že leta udeležujejo tamkajšnjih spominskih slovesnosti, najprikladnejše.
Sprava je resda proces, a potrebni sta tudi pragmatičnost in učinkovitost. Brez samohvale.
