Medtem ko se cene obdelave in odlaganja dolenjskih in belokranjskih odpadkov zvišujejo, nekateri župani opozarjajo na po njihovem mnenju neprimerno visoke plače zaposlenih v javnem podjetju Cerod, ki ga je pred leti ustanovilo petnajst dolenjskih, belokranjskih in posavskih občin. Po javno dostopnih podatkih je denimo plača direktorja Albina Kregarja 4500 evrov bruto, kar je približno tisočaka več od plače novomeškega župana Gregorja Macedonija, ki znaša v skladu s 55. plačilnim razredom zakona o sistemu plač v javnem sektorju 3661 evrov bruto.
Povprečna plača v Cerodu 2500 evrov neto?
»Plača direktorja je absolutno previsoka, medtem ko je podjetje v rdečih številkah. Zato zdaj dajejo na mizo predlog o zvišanju cen ravnanja z odpadki. Toda treba je najprej malo pomesti tudi pred svojim pragom. Zdaj je čas suhih krav in se je treba temu prilagoditi,« pravi šentjernejski župan in uspešni podjetnik Radko Luzar, ki dodaja, da so plače v Cerodu za 30 odstotkov višje kot v drugih tovrstnih podjetjih. »Poleg tega je vsaj polovica zaposlenih preveč. Tako imajo denimo vodjo kadrovske službe. Le zakaj jo potrebujejo, če pa imajo komaj petnajst zaposlenih?« se sprašuje.
Kot je ob včerajšnjem svetu županov Ceroda dejal krški župan Miran Stanko: »Stroški dela v Cerodu so višji od stroškov dela vseh tukaj prisotnih županov. Na leto gre za 567.000 evrov stroškov plač za petnajst ljudi, kar znese v povprečju okrog 2500 evrov neto na zaposlenega.« Po besedah novomeškega župana Gregorja Macedonija so plače v Cerodu res nad povprečjem v javnem sektorju, a so vezane na kolektivno pogodbo komunalnih dejavnosti. »V zadnjih dveh letih smo že naredili določene korake, ne vem pa, koliko je še možnosti glede na sprejeto kolektivno pogodbo.«
»Plače so v skladu s kolektivno pogodbo«
Tudi Kregar poudarja, da so vse plače zaposlenih v Cerodu v skladu s kolektivno pogodbo. Ob tem pojasnjuje, da so v zadnjem letu in pol zmanjšali število zaposlenih z osemnajst na petnajst in pol, kar predstavlja 17 odstotkov. »Srečujemo se s povprečno starostjo zaposlenih, višjo od 50 let, in z bolniško odsotnostjo, ki presega v povprečju dva odsotna delavca na letnem nivoju. Opravljamo pa vse funkcije, ki jih podjetje pač mora izpolnjevati, finančno-računovodsko, pravno, vodimo investicije in opravljamo dejavnost na sami deponiji. Pogodba komunalne dejavnosti je obvezujoča tudi zame, da jo izpolnjujem za vse zaposlene. Sicer pa je moja plača nižja v primerjavi s plačami prejšnjih direktorjev.« Januarja lani, ko je Cerod še vodil Alojz Turk, je njegova plača (skupaj z dodatki in minulim delom) znašala 5500 evrov.
Vse do leta 2007 je višino plače direktorja javnega podjetja oziroma podjetja v večinski lasti občin urejala novela zakona o lokalni samoupravi, ki je med drugim določala, da plača direktorja ne sme presegati plače župana. A so ta merila zaradi ohlapnosti določb sprejele le redke občine, je pred desetimi leti ugotavljal takratni predsednik računskega sodišča Igor Šoltes. Kot so nam včeraj pojasnili na računskem sodišču, se v zadnjih letih z revizijami na tem področju niso ukvarjali. Omenjeni zakon je sicer prenehal veljati leta 2007 in ga je tri leta kasneje zamenjal tako imenovani Lahovnikov zakon. Ta je plače direktorjev v državnih in občinskih podjetjih omejil na petkratnik povprečne plače.
Kot dodaja občinski svetnik Uroš Lubej, so se s koalicijsko pogodbo zavezali, da bodo plače v javnih zavodih in javnih podjetjih spravili na raven županove. »A je župan to uresničil le delno«.
