Gojenje deževnikov, ki predelujejo organsko snov v vrhunski kompost, je že pred nekaj desetletji veljalo za pravi hit. Med vsemi (koristnimi) talnimi živalmi so ravno deževniku najprej priznali njegovo koristno vlogo pri tvorbi rodovitnih tal. Že nekatere stare civilizacije so se namreč tega dobro zavedale, Kleopatra jih je celo razglasila za svete živali in tudi odredila prepoved njihovega izvoza iz dežele. Aristotel jih je poimenoval drobovje zemlje. In čeprav je deževnikom trda predla v 18. in 19. stoletju, ko so jih imeli za škodljivce in so jih celo zatirali, se je leta 1777 na njihovo stran postavil angleški naravoslovec Gilbert White. Med svojim preučevanjem je ugotovil, da imajo deževniki, ki v odrasli dobi v dolžino dosežejo tudi do deset centimetrov, zelo velik vpliv na fizične in kemične lastnosti površinskega, rodovitnega sloja zemlje.
Hitri predelovalci organske snovi
Deževniki so ena najpomembnejših živalskih skupin, ki sodelujejo v kroženju snovi v naravi. Poleg tega, da mehansko obdelujejo tla, ko mešajo organske in humusne snovi ter odnašajo mineralne delce na površje, medtem ko rijejo, ustvarjajo tudi hodnike skozi talni profil. S tem močno izboljšajo ne le zračnost tal, ampak tudi njeno prepustnost za vodo. Med samim požiranjem organskih snovi uživajo tudi mineralne delce, ki kasneje v izločkih skupaj sestavljajo organsko-mineralne komplekse, na katere se vežejo različni kationi in anioni, ki so zelo pomembni za rastline. Na površino jih izločajo v obliki glistin. V procesu prebave deževnik v prebavilih izloča kalcijeve ione, ki vežejo posamezne delčke tal v tvorbe, odporne proti vodi, in izboljšujejo sestavine tal. Odsotnost deževnikov v tleh je eden od alarmantnih indikatorjev, da z zemljo, ki jo želimo obdelovati, nekaj ni v redu.
Po svetu obstaja nešteto različic kompostiranja z deževniki, ki v prebavilih hitro predelajo velike količine odmrle organske snovi, s čimer izredno izboljšajo njene hranilne lastnosti za gojenje rastlin. Poleg tega pa z izločki v tla vnašajo ogromno število mikroorganizmov, ki so najpomembnejša živa bitja v tleh. V dobri humusni, biološki zemlji je lahko od 200 pa tudi do 400 deževnikov na kvadratni meter, ti pa lahko v enem letu proizvedejo za kar 70-kratnik lastne teže izločkov, glistin. Ta pa ima poleg izredno ugodnih kemičnih lastnosti tudi visoko mikrobiološko vrednost, kar pomeni bistveno hitrejšo razgradnjo organskih snovi in tudi bistveno boljšo izkoriščenost hranil v tleh. Humus kalifornijskega deževnika je nezamenljiv v pridelavi zdrave, ekološko neoporečne hrane. Dokazano je, da so rastline, ki so bile gojene s tem humusom, vsebovale bistveno več vitamina C kot rastline, ki so bile posajene v zemlji, pognojeni predvsem z mineralnimi gnojili.
Gojenje kalifornijskih deževnikov
Humus deževnikov lahko kupimo v skoraj vsaki specializirani trgovini in ga kot visokokakovostno gnojilo vmešamo v naše obdelovalne površine, lahko pa se vermikompostiranja lotimo sami. Vse, kar potrebujemo, je koš ali zaboj s pokrovom, podlago, odpadke in seveda deževnike. Velikost kompostnika prilagodimo količini odpadkov, ki jih na teden pridelamo v gospodinjstvu. V koše na straneh izvrtamo luknjice (5 do 7 centimetrov narazen) za dovod zraka in jih vstavimo v drug koš, ki naj ima prav tako luknjice. Prvim košem luknjice izvrtamo tudi na dnu, da bodo deževniki lahko potovali in da bo tekočina iztekala v podstavek, namesto katerega lahko uporabimo še tretji koš. Dno notranjega koša prekrijemo s steljo, ki je lahko kateri koli organski material, bogat z ogljikom. Najpogostejši in najbolj praktičen je že navaden časopisni papir ali karton, ki ga raztrgamo na drobno, navlažimo z vodo, dodamo nekaj listja, slame ali drugih rastlinskih ostankov ter vse skupaj dobro premešamo. Deževnikom bo tudi zelo koristilo, če jim med pripravljeno podlago zamešamo še nekaj humusa deževnikov, saj s tem podlago dodatno mikrobiološko obogatimo.
Deževniki obožujejo čajne vrečke
Za domače vermikompostiranje so najpogosteje uporabljeni rdeči kalifornijski deževniki, saj jih lahko gojimo skoraj povsod, izjema so le mrzli polarni predeli in puščavski pas, imajo pa tudi veliko sposobnost razmnoževanja. Zelo malo je tistega, česar deževniki ne bi mogli prebaviti. Neprimerni so le ostanki kuhane hrane ter mesni in mlečni izdelki, saj vsebujejo soli, kisline, olja in običajno hitro zasmrdijo in privabljajo škodljivce, predvsem podgane. Neprimerna za prehrano deževnikov sta tudi česen in čebula.
Na začetku v kompostniku pripravimo podlago (posteljico ali steljo), ki naj bo mešanica slame, listja ali drugih rastlinskih ostankov, nekaj kartona ali papirja, dodamo manjšo količino humusa ali predelanega komposta in vse skupaj dobro navlažimo. Po kakšnem tednu v tako pripravljeno podlago naselimo populacijo deževnikov. Tudi podlaga ali stelja je njihova hrana in ko opazimo, da je zmanjkuje, začnemo dodajati naše odpadke. Hranimo jih tako, da novo hrano nalagamo na vrhu kompostnika in ko bodo želeli, si bodo z njo postregli. Priporočljivo je, da deževnike hranimo enkrat na teden ali pa odpadke odlagamo vsak dan, tako kot nastajajo. Če bo hrana na drobno narezana, jo bodo deževniki še hitreje predelali. Vsa hrana, ki jo jedo, je v zelo kratkem času polna mikroorganizmov, ki poskrbijo, da organska snov nagnije, se omehča in je s tem pripravljena za hrano deževnikom. Seveda pa je potrebne tudi nekaj potrpežljivosti, saj deževniki nimajo zob, s katerimi bi prežvečili kubični meter odpadkov na uro. Deževniki obožujejo čajne filtre (ne moti jih visoka koncentracija tanina), »pohrustajo« tudi vse rastlinske ostanke z vrta in ostanke zelenjave pri pripravi hrane, lotijo se napol posušene pokošene trave, plevelov in tudi listja dreves. Zelo jim teknejo papirnati robčki, serveti, kartonasta in druga papirnata embalaža, skratka vse, kar je bogato s celulozo in ogljikom. Jajčnih lupin ne bodo pojedli, bodo pa zdrobljene izboljšale pH komposta. V jedilnik deževnikov nikakor ne sodijo iztrebki psov in mačk pa tudi ne kosti.
