V prestolnici je že dobro poznan skupnostni vrt Onkraj gradbišča, ki ga je Kulturno-umetniško društvo Obrat začelo obdelovati leta 2010 v opuščeni gradbeni jami na križišču Resljeve in Masarykove ceste. To je edini ljubljanski skupnostni vrt na zemljišču v lasti občine, ki se kot aktualna zelena prestolnica Evrope rada z njim tudi pohvali, nikakor pa ni edini v mestu. Medtem ko občina ureja gredice na obrobju mesta, se namreč rojevajo nove civilne pobude na degradiranih površinah bližje mestnemu središču.
Eno izmed njih je predlani zasedla skupnost, ki je na Veliki čolnarski ustvarila skupnostni vrt v pravem pomenu te besede. Toda ker je parcela v zasebni lasti, je zdaj, po treh sezonah, že konec zgodbe tega posebnega projekta.
Brez delitve na moje in tvoje
Med ljubljanskimi vrtovi, ki jih lahko opredelimo kot skupnostne, je bila Velika čolnarska posebna po tem, da so vrtičkarji presegli delitev na moje in tvoje. Kot prava skupnost so vsi obdelovali vse. Nihče ni imel izključno svoje gredice, opravila so si sproti razdeljevali. Brez težav so si tudi delili pridelke glede na potrebe posameznikov. Tako so vsi uživali v precej pestrejšem jedilniku in tudi občasna odsotnost katerega od članov ni imela vpliva na vrt.
»Lani sem bila dva meseca v tujini. Za večino svojih vrtov sem morala poiskati nekoga, ki bi jih bil pripravljen ta čas vzdrževati, glede Čolnarske pa sem bila povsem brez skrbi. Medtem ko me ni bilo, so drugi uživali v bučkah, ki sem jih posadila, ko pa sem prišla nazaj, sem si tudi sama lahko postregla s tem, kar je takrat zraslo,« je ponazorila ena izmed pobudnic, ki se jim je ideja o skupnostnem vrtu porodila na sonaravnih sredah na Metelkovi.
Med iskanjem lokacije, kar je bil naslednji korak, so povsem po naključju naleteli na primeren kos zemlje sredi Trnovega, kjer so se velike posesti skozi čas zaradi dedovanja drobile. V zadnjih petdesetih letih so veliko površin zazidali, med njimi pa so ostale manjše zaplate rodovitne zemlje. V zelenju sredi betona so somišljeniki takoj videli potencial in se obrnili na lastnika, ki glede ideje skupnostnega vrta ni imel zadržkov.
Dve leti sobivanja
Tako so začeli oživljati zaraščeno zemljišče, za katero leta ni bilo nikomur mar. Za pomoč so prosili kmeta, ki je teren preoral. Po prvem osipu se je oblikovala skupina približno 15 ljudi, ki so jim na delovnih akcijah pomagali prijatelji, znanci, podporniki. Nepričakovano dobro so jih sprejeli tudi sosedje.
»Že med prvo akcijo so nam podarili zbiralnik za vodo, kasneje pa sadike vrtnin, rož, grmovnic in sadnih dreves,« pripovedujejo vrtičkarji. Marsikomu izmed njih so pridelki na vrtu Čolnarska predstavljali znaten del zaužite hrane, drugim pa priložnostno obogatitev jedilnikov. Del pridelkov so zmeraj razdelili tudi na alternativni tržnici, ki poteka vsak prvi torek v mesecu na Metelkovi.
Tako je bilo približno dve leti, potem pa so sredi redne delovne akcije prikorakali gradbeni delavci in jim oznanili, da morajo v štirih dneh zapustiti vrt. Zakaj? Ker bodo rušili stare stavbe in začeli graditi večstanovanjske objekte. Torej razplet, kakšnega so se zavedali od vsega začetka, čeprav so pričakovali, da bo glede na krizo v gradbeništvu in stanje na parceli njihov eksperiment trajal dlje.
Velike besede ostajajo le besede
»Čolnarska je pokošena, ne pa tudi naš duh. Ugotovili smo, da nam je poleg vrta pomembno vzpostavljanje skupnosti, ki ni odvisna le od ene parcele,« pravijo. Proti lastninski pravici investitorja se seveda ne morejo boriti, so pa razočarani, da danes kapital vedno zmaga – tudi ko gre za prvovrstno zemljišče za prehransko samooskrbo.
Tudi za mestno oblast pravijo, da je na strani kapitala in da hoče vrtičkarstvo omejiti, nadzirati, ograditi. Občina vrtičkarska območja ureja na ruševinah samoniklih vrtičkarskih kolonij na obrobju mesta, sami pa so pri iskanju novega vrta odkrili vrsto zapuščenih, z invazivnimi rastlinami zaraščenih površin, ki bi jih lahko predali v začasno rabo.
