A kmalu se je nova generacija ustvarjalcev uprla hegemoniji formalizma in začela graditi izrazne oblike, temelječe na idejah (konceptih) in stvarnem življenju, ki mu je podvržen slehernik. Med najbolj drznimi novimi gibanji je bila konceptualna umetnost, ki se je kmalu pojavila tudi v Ljubljani, kjer je v obdobju 1964–1971 delovala skupina OHO. Član skupine je bil tudi Andraž Šalamun, ki je tedaj gradil prostorske instalacije iz vsakdanjih materialov, ustvarjal fotografske projekte ter izvajal performativne akcije. Po razpadu skupine je krenil na samostojno pot in se vrnil k slikarstvu. V 70. letih je pripadal krogu ustvarjalcev t. i. primarnega slikarstva, ki je na sledi konceptualizma izpraševalo naravo slike; v 80. letih je prevzel ideje smeri nova podoba, ki je v umetnost vrnila figuraliko in ekspresivnost. Kasneje se je njegovo slikarstvo začelo spogledovati z visoko modernističnim formalizmom. Postopoma je prevladal redukcionizem elementov, slike so postale monokromne, figuralika pa je počasi popolnoma izginila.
V Bežigrajski galeriji 2 je na ogled razstava najnovejših del Andraža Šalamuna. Razstavišče, ki ga je v zadnjih letih često gostilo, umetnik dobro pozna, zato je prostor s pridom izkoristil in ga napolnil z monumentalnimi slikami. Te na gledalca tudi zaradi svojih formatov nemudoma in močno učinkujejo, vendar ta prvinska vizualna senzacija predstavlja tudi njihov skrajni domet. A je takšen predvidoma tudi njihov namen. Že naslov razstave, Slike 2014, zaradi svoje neasociativnosti priča o tem, da avtor očitno nima potrebe po vsebinsko odrejeni obravnavi del. Nanjo z ničimer niti ne namiguje. V gostem redu postavljena serija pretežno modrih slik, iz katerih mestoma proseva rdečkasta barva, je v svoji repeticiji in monotoniji dodobra neoprijemljiva in nakazuje na intuitivni proces dela. Ciklus rdečih slik pa vsebuje modre nanose, ki hočeš nočeš spominjajo na oblake, čeprav to menda niso.
Zdi se, da na Šalamuna vplivajo nekateri univerzalni pojavi, kot so rojevanje in ugašanje dneva, mediteranska krajina in nebesni svod. A ker umetnik o svojih delih nerad govori, ostaja to neizrečeno. Gledalec ima posledično popolno svobodo občutij in interpretacij, zato nobena izmed njih ni povsem napačna. Ključno vprašanje je torej, ali je omenjeni primarni učinek slik dovolj močan, da gledalca navede v poglobljeno razmišljanje?
