Škoda, da so pri nas galerije in muzeji na splošno tako slabo obiskani. Ustanovam za obisk razstav sodobne umetnosti ne uspeva pritegniti veliko občinstva. Morda bi kateri od redkih entuziastičnih domačih obiskovalcev galerij lahko zmotno mislil, da mora biti sodobna umetnost, če je »prava«, nekomunikativna in te ne sme navdušiti. Da so galerije prazne zato, ker se čez intelektualistično sofistikacijo umetnosti, ki jo prikazujejo, ne more prekopati vsakdo. Če bi bila umetnost všečna in bi navdušila, bi to lahko pomenilo, da je popularna. Sporočilno jasno, zapeljivo in bog ne daj še hudomušno umetnost bi pri nas takoj obsodili kot ceneni populizem. Ker smo prepričani, da je vse popularno trivialno, in ker kriterijev ni, pride do popolne zmede, da potem akterji s popscene zmotno mislijo, da je popularno isto kot vulgarno.
Videz hermetičnosti je dominanta, neobiskanost galerij in ekskluzivističen solipsizem redkih obiskovalcev pa prepričujeta, da je s tem dosežena primerna stopnja relevantosti. K temu, da se razdalja med občinstvom in galerijo še veča, prispevajo še razstave brez pojasnil in katalogov. Ti so natisnjeni tedne ali mesece, tudi leto dni po tem, ko je bila razstava odprta. To seveda ne prispeva niti k ažurnosti informacije o razstavi, ki je po mesecih od odprtja mogoče res bolj »sveža«, a je izgubila primarni smisel, stik z razstavo.
Na muzejsko-galerijski sceni po Evropi je zgodba precej drugačna. Po galerijah se sprehajajo obiskovalci, ki jih umetnost zanima in jim institucije na vse načine, s kratkimi pojasnjevalnimi besedili ob umetninah, malimi vodniki in seveda besedili v razstavnih katalogih olajšajo vstop v svet umetnosti. Dinamičen utrip, ki pri razstavnih uspešnicah velikokrat prehaja v že neobvladljivo gnečo, kaže na to, da razstave uspešno komunicirajo z občinstvom in mu ponujajo marsikaj, kar rado sprejema in v čemer uživa. Muzeji in galerije so živi prostori poglabljanja v umetnost in širše intelektualne izmenjave, tudi živahnega ozaveščanja o družbenih problemih. Seveda je govor o prirejanju razstav, privlačnih za občinstvo, dvorezen meč, saj je zviševanje števila obiskovalcev mantra, ki jo preradi ponavljajo financerji, v notranjem ustroju ustanov pa podpirajo marketinške galerijske ekipe. Te včasih postajajo že tako potenten dejavnik, da lahko vplivajo na strokovne odločitve.
V zadnjem času je postala najpopularnejša umetnostna zvrst performans. Daleč so časi izvorne radikalnosti, ko je ob začetkih v šestdesetih letih ta začel z živim dogajanjem v galerijah spodkopavati institucijo objektne umetnosti. Od performansa krvi in znoja in improvizacij v interakcijah z občinstvom, s čimer se je zgodovina te umetnosti v veliki meri začela, se zdaj spreminja v visoko artikulirano in profesionalizirano umetniško prakso, ki jo muzeji odkupujejo za svoje zbirke ali pa prirejajo umetnikom performansa pregledne razstave.
Eden od najbolj uveljavljenih umetnikov performansa v zadnjem času, islandski umetnik Ragnar Kjartansson, ki so mu v tem poletju pripravili pregledno razstavo v londonskem centru Barbican, obvlada igro, film, glasbo, slikarstvo, kiparstvo in risbo. Na razstavi se je obiskovalec sprehodil med raznovrstnimi segmenti njegovega dela od performansa v živo, ki ga je izvajalo deset glasbenikov s kitarami v stilu trubadurjev v pižamicah, ki so se zasanjano sprehajali med obiskovalci ali poležavali na žimnicah, okoli katerih je stalo veliko praznih steklenic piva in ki so ponavljaje prepevali preprost citat iz islandskega filma »Vzemi me pri pralnem stroju«. Gledalce je začaral njegov večkanalski glasbeni videoperformas, ko so glasbeniki navidezno prestopali med projiciranimi platni, na koncu pa se je bohemska skupina z njim na čelu zbrala pred vilo, da jo je popeljal k bregovom reke Hudson, v porečje tiste reke, kjer se je ob koncu 19. stoletja začela zgodovina ameriškega slikarstva.
Kjartansson se poigrava s stereotipi zahodne kulture, kar nekaj ve o zgodovini umetnosti, dobro pozna reference, obenem pa z značilnim ponavljanjem ustvarja melanholično vzdušje, ki te z razpoloženjem odnese vse tja do Islandije. Ne ustvarja dolgočasne umetnosti, njegov diskurz ni hermetičen, neobvladovanje medijskih praks ni argument za vzvišeno umetniškost, ne obremenjuje se s kvaziintelektualizmom. Njegova umetnost je popolnoma aktualna, poznavalska in hkrati sociabilna. Muzejem in galerijam danes res ni treba biti grobnice mumificiranih stališč.
