S profesorjem Chien Jui Jungom sva se dogovorila, da študentom oddelka za vizualno umetnost Narodne univerze Chiayi v Tajvanu najprej predstavim Slovenijo in njeno umetnost. Ko smo se po predstavitvi, v kateri sem želela pokazati predvsem tisto, kar naj bi bile posebnosti slovenske umetnosti, zapletli v pogovor, sem študente mimogrede še povprašala, kako bi mi oni predstavili značilnosti tajvanske umetnosti. S tem sem, ne da bi ravno hotela, načela eno velikih kulturnih in političnih tem v življenju tega vzhodnoazijskega otoka.
Tajvan je relativno majhen otok, predvsem pa se tak zdi njegovim prebivalcem, saj ga le 180 kilometrov široka Tajvanska ožina loči od velikanske Kitajske. Velik je za dve Sloveniji, prebivalstva pa ima precej več od nje, triindvajset milijonov. Na to, da je gostota poseljenosti še večja, vpliva neenakomerno razgibana pokrajina. Kar devetdeset odstotkov prebivalstva živi na ravninskem rodovitnem zahodnem delu, kjer je skoncentriranih tudi pet večmilijonskih mest. Vzhod je gorat in na njem lahko naštejemo 164 tritisočakov, ki zaradi živahne seizmične aktivnosti še kar naprej počasi rastejo. Otok je po obliki podoben sladkemu krompirju, kar sem izvedela po tistem, ko sem predstavila Slovenijo kot kokoško.
Identiteto pometel kolonializem
Lahko si je predstavljati idilično življenje avtohtonih avstronezijskih prebivalcev na otoku, ki so se še v šestnajstem stoletju v ravnicah, takrat poraslih s tropskim gozdom, preživljali z lovom na srne in nabiralništvom. Od takrat naprej se je s trgovskimi družbami, holandskimi, španskimi in japonskimi, ki so si lastile dele otoka, predvsem pa po kitajski zasedbi in migracijah od konca 16. stoletja naprej pokrajina bistveno spremenila. Nekoč so prevladovale plantaže sladkornega trsa, potem riža, danes je zaradi pomanjkanja vode vse več koruze, predvsem pa povsod poganjajo ceste, železnice in stolpnice, ki v krajinski sliki razvitih družb liberalnega kapitalizma odražajo izkoriščanje narave do skrajnih meja.
Petdesetim letom japonske okupacije v prvi polovici dvajsetega stoletja, ki so pomenila hitro modernizacijo otoka z gradnjo železnic in druge infrastrukture, urbanizacijo, prve muzeje, šole, pošto, ob tem pa nezadržno izkoriščanje naravnih bogastev, tudi sekanje tisočletnih tajvanskih rdečih cipres, je sledilo še trideset let vojaške diktature Čankajška. Ta se je pred komunisti s celinske Kitajske umaknil na otok in ga razglasil za Republiko Kitajsko (ROC).
Tako se zmeda s tem, kaj Tajvan sploh je, začne že pri imenu. V svetu namreč ROC (Tajvan) ni priznan, čeprav Tajvan vodi povsem samostojno in od Ljudske republike Kitajske (PRC) neodvisno politiko. Toda Kitajska Tajvan obravnava kot teritorij, ki ji pripada, le da mu priznava status posebne administrativne enote. Tajvanci morajo po svetu potovati z dvema potnima listoma, tajvanskim in kitajskim, ki izpričuje, da so Kitajci, le da po naključju živijo v Tajvanu.
Študenti mi torej na vprašanje niso mogli ponuditi enostavnega odgovora. Študentka Yin Hsin Fang je omenila, da jim že njihov sistem splošnega izobraževanja ne omogoča, da bi se spoznali s tajvansko kulturo in jezikom. Pouk poteka v mandarinščini, najbolj uporabljanem jeziku na Kitajskem, učijo se zgodovino kitajske književnosti, likovne umetnosti... Tako smo si za temo morali vzeti več časa, študenti pa so se na pobudo profesorice Chen Jin Shiow kot odgovor na moje vprašanje sami lotili malih raziskav in pripravili dolge prezentacije.
Negotovost kot platforma umetnosti
Iz njih smo ugotovili, da je zapletena in kompleksna tajvanska zgodba platforma, ki jo umetniki precej pogosto uporabljajo za svoje izjave. Od osemdesetih letih dalje so tudi umetniki z likovne scene odigrali pomembno vlogo v procesu demokratizacije družbe, ki se je takrat začel nezadržno širiti. Da pa se umetniki bolj kot z neposredno kritiko ukvarjajo s sporočanjem z znaki in simboliko, ki je, skrita in z več pomeni, nasploh značilna za vzhodnoazijsko kulturo. Izrezanke iz papirja Jam Wuja se vežejo na izdelavo prazničnega okrasja iz papirja, le da se pri njem oblike razraščajo v pošastne hibridne kreature. Chou Ching Hui ustvarja fotografije tako, da posname inscenirane kompleksne, večfiguralne, odtujene in rahlo bizarne prizore iz tajvanskega vsakdana. Su Yu Hsien v videu živopisno okrasje budističnih templjev primerja z barvito množico vizualnih impulzov iz sodobnega življenja. Scena kot v marionetnem gledališču in lutke, izdelane iz papirja, na koncu zgorijo, tako kot v tempeljskih darovanjih izgoreva papirnati denar, namenjen zarotitvi sreče in bogastva, in enako kot je za svobodo govora s samosežigom leta 1989 protestiral publicist Cheng Nan Jung. O tajvanski družbi, utemeljeni na občutku negotovosti zaradi zunanjih vpadov, kolonialne vladavine in imigrantskih valov, govori tudi video Wu Tien Changa, ki smo ga lahko videli tudi v tajvanskem paviljonu lanskega beneškega bienala. Marširajoči vojaček s svojim avtomatiziranim gibanjem in zamrznjenim bedastim lutkastim smehljajem na obrazu, ki ga ustvari maska iz kožnate membrane, sijajno predstavi absurdnost vseh vojaških diktatur.
Občutek negotovosti, ki je neprestano v zraku, pa družbe ne pasivizira.
Tajvan se netravmatizirano spoprijema s svojo preteklostjo in se ne vrti v začaranem krogu zgodovinskih krivic. In se, če se že ne more politično, vsaj kulturno prodorno uveljavlja na mednarodnem prizorišču.
