Le nekaj dni pred dnevom državnosti, 23. junija, je v javnost prišlo sporočilo vlade na to temo. V njem je pisalo, da vlada »zaradi dolgoročnega koncepta za uravnoteženo slavljenje oseb v vsej državi, ne le v Ljubljani, ne podpira podvajanja spomenikov«. S tem je odgovorila na pobudo z Mestne občine Ljubljana za postavitev dveh novih spomenikov v Ljubljani, Antonu Tomažu Linhartu in organizaciji TIGR.
Kaj naj bi pomenil dolgoročni koncept za uravnoteženo slavljenje oseb? In kaj podvajanje spomenikov? V sporočilu dalje beremo, da je za vsako osebo, dogodek ali dogajanje določen en osrednji spomenik, običajno na lokaciji tega dogodka ali dogajanja. Pomembne osebnosti naj dobijo tablice ali manjše spominske zbirke v rojstnih hišah. Vlada je nato ugotovila, da je osrednji kraj spominjanja na dramatika Antona Tomaža Linharta Radovljica, s kulturnim domom, spomenikom, rojstno hišo in spominsko zbirko v muzeju. V Ljubljani pa so našteli Linhartov nagrobni spomenik, njegovo cesto, dvorano, spominsko ploščo, poprsje v Drami – in ugotovili, da spomenika ne potrebujemo. Čeprav gre za zgodovino dramatike in nacionalnega zavedanja tako pomembno osebnost, kot je bil za pesništvo Prešeren. Ljubljana pač ni katero koli mesto, temveč prestolnica države, kjer se spominjamo vseh! najpomembnejših dogodkov in oseb. Za počastitev tigrovcev pa je vlada menila, da je spomenik na kraškem Cerju tudi že dovolj.
Upam, da iz navedenega pojasnila ne sledi, da bodo zdaj v Ljubljani, v izogib podvajanju, lahko dobili spomenik samo rojeni Ljubljančani, seveda v primeru, da na pokopališču ne bodo imeli svojega nagrobnega spomenika. Razlike med javnim in zasebnim spomenikom v navedenih stavkih pač ni. Še bolj enostavno pa bo pogoj mogoče izpolniti v primerih, ko bo oseba rojena zunaj slovenskih meja. Nedavno smo dobili dva javna spomenika književnikoma, Njegošu in Karadžiću. Oba kot darilo, v finančnem in umetniškem smislu, prvega iz Črne gore in drugega iz Srbije. Darilo iz Rusije še pričakujemo v naslednjih dneh, a ga bo tokrat izvedel domači ustvarjalec, arhitekt Marko Mušič.
Edini državni spomenik, ki pa ga bo vlada v tem in naslednjem letu financirala, bo osrednjeslovenski spomenik žrtvam vseh vojn, ki v praksi prikazuje, kaj pomeni vladni koncept uravnoteženega slavljenja. Njegova dvodelnost – sestavljali ga bosta dve razmaknjeni in v različni ravnini postavljeni neenakomerno debeli steni – bo namenjena temu, da bo vsak od delov enovit in preprost. Površinska obdelava in nerazčlenjenost volumnov ter simetrična postavitev pa bo prikazala ravnotežje. Osrednji prostor za polaganje vencev bo razmik med stenama, torej praznina (verjetno v zenbudističnem smislu).
In tu je še nedavna poteza direktorja Ilirike, ki je financiral nadomestitev ukradenega spomenika Prežihovemu Vorancu pred ljubljansko osnovno šolo z istim imenom. Podstavek spomenika, ki smo ga pogrešali od lani, zdaj nosi novo bronasto poprsje, ki ga je izdelal Mirsad Begić. Kipar Stojan Batič, avtor ukradenega kipa, je namreč po premisleku odklonil, da bi vnovič ulili njegovo delo. Kip je bil namreč drugi odlitek dokolenskega portreta, izdelanega za Prežihov rojstni kraj, Kotlje. Kipar je bil prepričan, da je prevelik za podstavek. Želel si je, da bi nalogo zaupali mlajšemu kiparju, ki bi ga izbrali z natečajem.
Na podstavku zdaj stoji hipertrofirani, ekspresivno asimetrični in v groteskno karikaturo spremenjen Prežih, očitno narejen po fotografiji, ki prva pade z googla. Želja po natečaju se Batiču, ki je lani preminil, ni izpolnila. Vemo, da donatorji, če že kaj plačajo, želijo to dobiti hitro. Ob tem se ne zavedajo, da bo ob umetnostno nekakovostni realizaciji njihova poteza namesto občudovanja deležna negativne karizme.
Javni spomenik je kompleksno, kiparsko-arhitekturno delo, katerega uspešnost določa umetnostna vrednost in prostorska umestitev, če se uresniči tudi večplastna funkcija, da ga ljudje posvojijo. Taki so na primer Prešernov spomenik v Ljubljani s stopničastim podstavkom, na katerem je mogoče posedati, razgledni stolp kot del spomenika žrtvam druge svetovne vojne nad Šmartnim v Goriških brdih in ljubljanska Pot spominov in tovarištva kot priljubljeno rekreacijsko območje. Le zakaj med naštetimi ni javnega spomenika, ki bi nastal v samostojni Sloveniji?