Režiser Paolo Magelli skupaj s scenografom Svenom Jonkejem na velikem odru SNG Drama Ljubljana križišče ljubezenskih srečevanj nastavi na masovno, privzdignjeno odrsko klančino, ki vizualno in kot podtekst prispeva aluzije o spolzkosti, nevarnosti in nestabilnosti dogajalnega terena – skratka, ljubezni kot take. Da pa bo slika popolna in bo zadostila standardom, bi bilo fino, če bi se ženske po tej vzpetini plazile v visokih petah. Za ljubezen in moško pozornost je vendar treba (po)trpeti, se razume. Že najmanj tristo let.
Goldoni je v svojem času želel preseči takratno prevlado in visoko priljubljenost commedie dell'arte in s svojo dramsko shemo poseči po značajih, ki bi bili kompleksnejši in ne le tipski, komiko pa iz situacijske usmeriti v karakterno. V tem je tudi tendenca uprizoritve, ki komičnost partnerskih peripetij bolj kot v medosebne/situacijske humorne pripetljaje vstavlja na individualno raven – v grimase, spotikanje, govorne zanke, kremženje in zakrčene telesne drže. Bolj ko je karikirano, bolj funkcionira.
Posamezni igralski principi so pravzaprav motor dogajanja, saj z vidika režije ni zaznati kakšnega večjega naprezanja, ki bi preseglo že videne in preverjene mizanscenske podobe (to še ne pomeni, da niso dopadljive). Maša Derganc in Nina Ivanišin (kot sestri Eugenia in Flaminia) sta morda na prvi pogled frfravi, lahkoživi, prostodušni, toda v ta videz vnašata pomenljive odtenke, s katerimi se izogneta enoznačnosti, zato sta najmanj predvidljivi in dogajanju ohranjata fokus. Saša Tabaković (kot plemič Roberto) si da najbolj duška z namernim popačenjem lika in obraznim spakovanjem in tako vzdržuje nenehno komičnost, ki ji sočasno v učinku sledi Gregor Baković kot meščan Fulgenzio, falot, stalno na preži za kakšnim novim trikom ali načrtno pretiranim gagom.
Svet malomeščanskih ljubezenskih tegob, ki morajo čez drn in strn nezaupljivosti, preverjanja in podtikanja (pri čemer postavitev niti približno ne izkoristi komičnega potenciala), se vendarle konča pri »srečnem koncu« – poroki. In to je edini moment, kjer uprizoritev oziroma ženski del zasedbe zavzame jasno stališče, in sicer v sladko izrečenih verzih (predvidevam, njihovih lastnih), ki pa v sami vsebini izničijo vsakršno moško (spolno) nadmoč in ji posvetijo prijazno-ponižujoč posmeh. Zaključek je okronan s prizorom čaščene, »lebdeče« Veronike Drolc, prav tako ujete med igralsko in zasebno izreko, ki ne le uprizoritvi (ali če hočete svetu) brez cenzure pove, kar ji gre, ampak z močno sugestivnostjo pokaže, kakšna bi poetika te uprizoritve pravzaprav lahko bila, pa ni. Dobili smo skoraj dve uri zaprašenega Goldonija in četrt ure kritične misli do njega in njegovih vsebin. Moralo pa bi biti ravno obratno.
