Igra je torej globoko filozofska, hkrati pa je Büchnerjeva »komedija« do filozofije kot vzvišene brezdelne aristokratske dejavnosti globoko kritična. Pri uprizoritvi je to podčrtano predvsem skozi glavni moški vlogi – v zagonetnih in nesmiselnih besednih igrah in gestah kralja Petra (Boris Ostan) in v intelektualističnem narcisizmu Henigmanovega bravuroznega Leonceja. Aktualni poudarek, ki uprizoritvi umanjka, je nemara sodobno obrnjeno stanje ciničnega dolgočasja, ki je zaradi množične brezposelnosti (tudi med mladimi izobraženci) danes tudi na strani »plebsa«. Občinstvo pa ni zvedeno na »ljudstvo«; ko je slednje nagovorjeno, je v nekem fiktivnem prostoru za stransko zaveso, tako da se gledalec na srečo lahko prepozna tudi na odru.
Vzvišenost dvornega življenja, ki nima stika s »tlemi«, scenograf Raimund Orfeo Voight vzame dobesedno in sprednji pas odra, ki je sploh ves gibalni svet grotesknih likov, privzdigne. Surovo ogrodje teatra v ozadju osvetljuje rahlo migetajoča, industrijsko hladna projekcija ob sintetični glasbi. Življenje onstran plemiških višav je zvedeno na šum. V svoji igri napuha so igralci, na čelu z Matejem Pucom, ki igra Valeria, dosledni in uspešni. Že prav kmalu po začetku se izkaže, da je dvignjeni oder pomičen. Ta mehanizem uprizoritev dinamizira tako, da oder nagiba pod kotom zdaj v levo (največkrat ko gre za kraljestvo Popo) zdaj v desno (ko gre za kraljestvo Pipi). Nekoliko razočara neuravnoteženost strani, saj je »žensko« kraljestvo Pipi z Leno (Jana Zupančič) in vzgojiteljico (Mirjam Korbar Žlajpah) igralsko in režijsko mnogo manj artikulirano in prehitro zvedeno na stereotipno žensko jokavost. Odločilna momenta, ki gradita vtis izčiščenosti in stiliziranosti, sta kostumografija Alana Hranitelja in koreografija Matije Ferlina. Masivni črno-belo karirasti kostumi so nekakšni hibridi historičnih plemiških noš v pretirani, poudarjeno geometrični izpeljavi. Najbolj izrazit je Predsednikov kostum, ki ga je ena sama krogla. Gib je minimalističen, repetitiven, kostumom in likom se vseskozi prilagaja in z njihovim prerazporejanjem gradi kompozicije, kar spomni na sloviti Triadni balet Oscarja Schlemmerja. Geometričnost in formalizem scene, kostumografije in giba odpirata prostor za intenzivnost samega besedila. Srečanje vseh teh ustvarjalcev je srečno naključje. Ali pač preudarnost.
