Teho in Blixa sta na tem mestu izvedla teatralni salto mortale in zamenjala vlogi, s čimer sta dala jasno vedeti, da so ustaljeni kanali izgubili vitalnost in energijo in da je temeljna ideja pop glasbe preživela v odnosu do podrobnosti in ignoriranju definicij. Ne gre za manifest, temveč za odprtost, čvrsto zvočno barvitost, ki ponuja staro sporočilo na nov način, skozi nove imitacije pop kreacij s poudarjeno vztrajnostjo oziroma umetniškim ohranitvenim nagonom. Blixa predstavlja sofisticiranega moža s številnimi podrobnostmi, Teho drznega kreativca, ki v vsakem trenutku hoče nekaj več. Skratka, plodna napetost, obrnjena na glavo in vedno nekje na meji vtkanja (komornega) avantgardnega pristopa v pop skladbo. In narobe. Povedano zlasti velja za njun aktualni projekt Nerissimo. Črna ni samo črna, temveč je osrednja niansa nje poudarjena, kar se je vleklo skozi ves koncert, če odštejemo nekoliko svetlejši finale, ki pa ni vplival na prej ustvarjeno vzdušje.
Tako se je tudi začelo, z neposrednim povabilom v črnino, čemur je bil posvečen tudi spremljevalni instrumentalni kombo na odru: violončelo, basovski klarinet in bas kitara. Prav njihova vloga v nizkih registrih je vnaprej napovedovala odsotnost šlagerske prijetnosti in temu primernega Blixovega pozerstva v fazi iskanja egoističnega nastopaškega ključa. Zazrtost v črnino mu daje več teatralnih prvin za mikrofonom, zato je lahko bližje (nekdanji) ironiji in občasnim bivanjskim metaforam, s katerimi išče naravno skladnost s Teardovimi fleksibilnimi zvočnimi razmišljanji, včasih povsem asketskimi, drugič v smeri hommagea The Bad Seeds (What If). Teho in Blixa sta odkrito zamenjala poprejšnje Still Smiling popevkarstvo s precej bolj bestialnimi intervencijami, s pomočjo katerih sta površino nadomestila s potovanjem vase. Celo nekdanji posiljeno korektni prostor za opravičevanja (Mi Scusi) je temu primeren oziroma ga je moč tolmačiti preko koprene nove, temnejše poetike.
Blixa v nobenem trenutku ne forsira svojega glasu, temveč se zlije s (pogojno rečeno) spremljevalno skupino in kompleksnimi ter v podrobnosti dodelanimi aranžmaji, kjer se najde prostor celo za priredbo Caetana Velosa The Empty Boat. Tehova šola je očitna, prav tako njegova odprtost, saj bi lahko poteze godalnega kvarteta shranil na svoj apple, a je dal raje priložnost mladim domačim umetnikom – v sestavi Anja Šoštarič (violina), Špela Pirnat (viola), Oskar Longyka (violina) in Sebastjan Bertoncelj (violončelo) – pri poudarjanju osnovnega kolorita skladbe in redkeje krepitvi nizkih linij čelistke in klarinetista. V zadnji fazi in v konkretnem dodatku je privlačnost naracije sicer malce popustila, že postajala kabarejska in preveč vzročno interaktivna, toda prevod in priredba pesmi Crimson and Clover kot Suoli si more Tommyja Jamesa and The Shondells in naslovna pesem filma A Quiet Life kot prapočelo sodelovanja med Tehom in Blixo sta nas lepo pospremila v svežo deževno noč. Precej lepše kot neokusni nateg s strani Cat Power pred tednom dni.
