Žarko Puhovski: Kje se lahko premikajo hrvaški in slovenski sandolini, je popolna histerična izmišljotina

Zdelo se je, da je prišel na pogovor nekoliko utrujen, in takoj je povedal, kje se skriva razlog. Na Hrvaškem so bile pravkar volitve, Žarko Puhovski pa je eden najbolj iskanih političnih analitikov. »Malce sem se v teh dneh že naveličal poslušanja samega sebe,« je rekel 70-letni profesor filozofije, ki je študiral tudi fiziko in politologijo. Potem pa je povedal, zakaj je po njegovem na volitvah slavil nov obraz in zakaj Hrvati niso nagradili politične nekorektnosti bivšega premierja Milanovića. Pa tudi, da sta pred novo vlado dve veliki psihološki nalogi ter da vseh niti hrvaške politike v rokah vendarle ne drži neznani gospod Buzin, ki ga še nihče ni nikoli videl.

Vsi smo pričakovali dvoje: da bo imel HDZ možnost sestavljanja vlade in da bosta s SDP bolj ali manj izenačena. V nedeljo popoldne ob petih, ko je volilna komisija drugič objavila trenutno volilno udeležbo, pa je bilo že jasno, da bo HDZ zmagal. Nižja volilna udeležba mu je namreč pisana na kožo.

HDZ ima volilno telo, ki je podobno testu: vodja stranke ga lahko mesi, kakor hoče. Plenković je to počel popolnoma drugače kot njegov predhodnik Karamarko, volilno telo HDZ pa se je odzvalo popolnoma enako: disciplinirano in tako, kot je želelo vodstvo. To je največji razlog uspeha HDZ, ki nima jasne ideologije ali programa, imajo pa volilci v ozadju zavesti pripadnost, ki ima v nekaterih hrvaških družinah zdaj že tradicijo dveh, treh generacij. Plenković je svoje volilce motiviral, da so prišli na volišča, Milanović pa je svoje motiviral, da so ostali doma. In tu je razlika. Uspešno sta svoje volilce motivirala tudi Most in Živi zid.

Kdorkoli je predsednik HDZ, določa taktiko in strategijo stranke. Izbran je za človeka, ki daje stranki urbani obraz. In HDZ je iskal nov obraz, potem ko je Karamarko na volitvah novembra lani s svojimi protikomunističnimi stališči doživel neuspeh, saj je bil pred volitvami favorit. Glede vsebine je Plenković nastopal splošno. Poskusil je povedati čim manj, da bi imelo čim manj ljudi razlog, da so proti njemu. Hotel je biti nevtralen in brez vsebine, vedel se je vzorno diplomatsko, v skladu s tem, kar je nekoč rekel de Gaulle: diplomati so ljudje, ki imajo namesto stališč dostojnost. Plenković je vedel, da bi z vsakim stališčem, ki bi ga zavzel, povečal število ljudi, ki ga ne bi podprli. Paradoks tokratnih volitev je bil, da je z vidika hrvaške politične tradicije Milanović deloval bolj kot predsednik HDZ, Plenković pa kot predsednik SDP. Toda to je lahko zmedlo le SDP-jevo volilno telo, ne pa tudi HDZ-jevega, ki svojega predsednika posluša.

Zaostaja za trendom. Na zahodu se dogaja odziv na pretiravanje s politično korektnostjo. Mi pa smo imeli desetletja pretiravanja s politično nekorektnostjo. Zdaj je prišla faza odziva nanjo s sprejemanjem korektnosti. Milanović se je hotel vesti kot hrvaški Trump. Ampak Trump ste lahko pri republikancih, ne pri demokratih. On pa je želel biti to pri stranki SDP, ki jo imamo lahko za paralelo demokratov.

Naredil je klasično napako slabih nogometnih trenerjev: taktiko, s katero dobijo eno tekmo, uporabijo tudi na naslednji, čeprav je nasprotnik popolnoma drugačen, položaj pa tudi. Milanović je na prejšnjih volitvah sam, s svojimi rokami rešil SDP pred porazom tako, da je nastopil huligansko in Karamarka prisilil v tako globoko defenzivo, da je branil celo Srbe, kar je mimo logike HDZ. SDP-ju je tako uspelo doseči enak izid kot HDZ-ju, čeprav je nekaj tednov pred volitvami v anketah katastrofalno izgubljal. Karamarko je ljudi strašil, bil je radikalec, antikomunist, rekel je, da se javno ne bo smelo govoriti, karkoli komu pade na pamet. In ljudje, ki sicer ne bi bili na strani SDP, so ocenili, da jih le Milanović lahko reši pred desničarsko povodnjijo. Vendar je Milanović enako taktiko uporabil tudi proti Plenkoviću, to pa ni delovalo. Plenković je nastopal kot nenevaren žuboreči potoček in ti isti ljudje iz liberalnega spektra volilnega telesa so rekli: ni nevarnosti, ne gremo na volitve.

To vprašanje se zastavlja ves čas in je napačno. HDZ je tudi politična elita, pa so svoje dosegli, enako Most, Živi zid še več. Gre samo za sporočilo stranki SDP in Milanoviću, ki sta izgubila. Sploh pa je treba upoštevati, da volilna udeležba vedno pade, če se volitve ponovijo po nekaj mesecih. V tem torej ni nobenega posebnega sporočila. To se dogaja povsod. Boste videli, kako bo v Španiji, kjer se obeta nova ponovitev volitev.

Toda relativno sta izgubila le SDP in Hrvaška demokratična zveza Slavonije in Baranje (HDSSB), ki je majhna stranka. Drugi so obdržali položaj ali ga okrepili.

Naš sistem se mi zdi čuden. Nastaja psihološki in politični problem, ker jaz denimo nimam svojega predstavnika v saboru. V Veliki Britaniji imajo tristoletno tradicijo, ko se nekdo razjezi in pravi: danes bom pisal svojemu predstavniku! Pri nas pa je zdaj sicer štirinajst poslancev iz moje volilne enote, a noben ni moj predstavnik. Ne morem se na nekoga osebno obrniti in mu reči: vi predstavljate naše okrožje in prosim, nekaj naredite. Ta povezava ne obstaja in to zelo slabi stik volilnega telesa s parlamentom. Všeč bi mi bil model, ko bi recimo šestdeset poslancev izbrali v šestdesetih okrožjih, iz vsakega enega, šestdeset pa proporcionalno glede na strankarske liste, te pa bi volili tudi vsi iz tujine, ker pač nimajo hrvaškega naslova. Vendar pripravljenosti za spremembe ni. Most je v svojih sedmih zahtevah sicer predlagal kozmetični popravek, da bi imel volilec tri preferencialne glasove, a to je nesmiselno, saj bi zaradi moči HDZ in SDP to vplivalo le nanju, sprejemanje zakona zaradi dveh strank pa ni najbolj logično.

Še naprej bosta v vladi nujno HDZ ali SDP. Le da bo še kdo zraven, to je novo. V preteklosti smo že imeli tretjo pot v obliki laburistov pa Oraha. Most se je pojavil lani in uspelo mu je preživeti, vendar gre za kratko obdobje osmih mesecev. Usoda Mosta je predvsem odvisna od tega, ali mu bo uspelo skleniti koalicijske pogovore s HDZ tako, da bo vlada funkcionirala. Sicer bodo kmalu spet predčasne volitve. V tem primeru pa sledi velika koalicija, kar bi bil konec tretje poti in, kar je mnogo huje, konec hrvaškega parlamentarizma. Kajti če 75 ali 80 odstotkov parlamenta podpira koalicijo, bo vlada delo parlamenta sabotirala.

To bomo šele videli. Ima pa Most problem. Del javnosti ga sicer doživlja kot stranko, ki drži HDZ nazaj, kar je lahko simpatično tistim, ki niso na strani HDZ-ja. Toda cena tega početja je izkrivljanje demokratičnih pravil. Skregano z logiko je, da želi biti Most s trinajstimi poslanci enakopraven HDZ-ju s šestdesetimi. Smisel volitev je, da se preštejemo. In da ima tisti s štirikrat več volilci v parlamentu štirikrat več vpliva, vsaj približno. Tega pa se Mostu očitno ne da razložiti. Deluje z izsiljevanjem. Izsiljevanje je sicer sestavni del življenja v parlamentu. Čudno pa je, ker izsiljujejo, obenem pa se imajo za moralnega arbitra. Torej kot da imajo kot zaščitniki morale hrvaškega političnega življenja pristojnost izsiljevati HDZ in SDP, s trinajstimi poslanci zahtevati predsednika sabora in enako število ministrov v vladi kot prej, kljub šestim poslancem manj, in tako naprej. Pri čemer je zelo pomembno, da so bili njihovi ministri z izjemo enega ali dveh popolnoma nesposobni.

Vlada, ki je bila na položaju od januarja, bolje rečeno »vlada«, je nekaj najslabšega, kar je Hrvaška kdaj imela. Bila je nesposobna, njena edina sreča pa, da so se pozitivni (gospodarski) učinki iz Evropske unije prelili tudi na Hrvaško. In zdaj želi Most to isto ekipo svojih nesposobnih ministrov spet spraviti na položaje, čeprav obenem trdijo, da so proti političnemu kadrovanju in za kriterij strokovnosti. V prejšnji vladi je sedelo trikrat več ljudi, rojenih v Metkoviću (od koder izhaja Most), kot ljudi, rojenih v Zagrebu. To bi moralo pomeniti, da so ljudje v Metkoviću politično petdesetkrat sposobnejši od tistih v Zagrebu.

Ampak teh sedem pogojev je nepomembnih za življenje ljudi. Vprašanje financiranja političnih strank, denimo, se tiče političnega razreda znotraj samega sebe. To na življenje ljudi ne bo vplivalo. Paradoks je tudi to, da se je na hrvaških volitvah v preteklosti v resnici obljubljalo zelo malo, bolj se je med predvolilno kampanjo grozilo in strašilo. Te volitve zdaj so prve, ko se je obljubljalo podobno kot na zahodu, recimo povečevanje zaposlenosti, nižanje davkov in tako naprej. Pokazalo pa se je, da se v trenutku, ko v ospredje potisneš gospodarstvo, konča politični pluralizem, ker razlik med strankami ni. Žalostno, a resnično je, da je edina pot k političnemu pluralizmu na Hrvaškem vrnitev k temam partizanov in ustašev. Takrat se ve, kdo je kdo. Kakor hitro govorimo o ekonomiji, je nekdo za 2,2 nečesa, drugi za 2,3 nečesa, razlika pa je popolnoma nepomembna. Ljudje ne vedo, za koga voliti, tudi zato, ker ni nikogar z levičarskim političnim programom, ki bi se recimo namesto s podjetji ukvarjal z delojemalci. Potem bi imeli levo-desno opcijo. Zdaj pa se vsi nagibajo k nekakšnemu socialno-liberalnemu konstruktu, obljube pa so identične.

To je že poskušal. Obrnil se je k sredinskim frazam, obenem pa je na volilnih seznamih obdržal tri, štiri desne radikalce, da desnici pokaže, da nanjo ni čisto pozabil. Prekinil je sodelovanje z manjšimi desnimi strankami. Gre torej za neko mešanico, ki pa je daleč od tistega pod Karamarkom, ko se je HDZ močno približal radikalni desnici. Karamarko je maja letos dobil ovacije na konvenciji HDZ. Ko je Plenković takrat edini poskušal kritizirati Karamarka, so ga takoj napadli. Dva meseca kasneje so ti isti ljudje izbrali Plenkovića za predsednika z velikansko večino. Zato pravim, da je HDZ kot testo, s katerim lahko marsikaj počneš.

Plenković se bo nekoliko lažje približal sredini, ker so desne stranke izginile iz sabora, čeprav se bodo spet okrepile, če bo šel HDZ zelo proti sredini. Toda vprašanje se glasi: do kod hoče Plenković iti? Kajti ponavljam: ne vemo, za kaj se sploh zavzema. Pokazal je, da je vljuden in da ne dela napak v politični korektnosti. Kakšna so njegova stališča, pa bomo izvedeli šele, ko prevzame oblast.

Nikakor ne bodo tako vsebinske, da bi šel na levi center. To je v HDZ poskušal Ivo Sanader. Toda cena, ki jo je za to plačal, je bila organizirana korupcija v stranki. Namesto nacionalizma je moral dati stranki nekaj drugega. Ne vsi, a številni funkcionarji so zato dobili možnost sodelovanja pri korupciji. Zdaj to ni več mogoče, nadzor je strožji in Plenković je drugačen. Vprašanje torej je, kakšno igračko bo dal članstvu namesto nacionalizma, če bo šel predaleč. Zato bo določeno stopnjo nacionalističnega diskurza vzdrževal, to pa bo lažje počel zaradi intimnega odnosa, ki ga ima z bratsko srbsko Vučićevo stranko. Kajti med seboj se podpirajo in si pomagajo ter vedno lahko računajo, da bodo srbski bratje in sestre poskrbeli za kakšen škandal, ko bo ta potreben. In obratno.

Psihološke. Ljudi bo poskušala prepričati v dvoje: da bo gospodarsko okrevanje trajno – ekonomisti pogosto podcenjujejo, kako pomembna je v njihovi vedi psihologija – in drugič, da bo vlada izpeljala cel mandat, kar bi ustvarilo občutek stabilnosti. Tehnično je prva naloga seveda proračun, ki ga je treba hitro sprejeti. Položaj je osupljivo dober, država se je čudežno približala temu, da sploh ne bo imela primanjkljaja, in sicer zaradi padca obrestnih mer, dobre turistične sezone in odločitve državljanov, da bodo trošili denar. Vendarle prihodnje leto zapade za dvajset milijard kun obresti na posojila, kar je 15 do 16 odstotkov proračuna. To bo treba premostiti v nove dolgove, a če bomo imeli srečo, bo obdobje nizkih obrestnih mer trajalo še nekaj mesecev. V tem primeru bi lahko nekaj let vlagali v napredek, povečevanje plač in tako naprej. Je pa to odvisno od dogodkov v svetu, tudi od tega, ali bo v ZDA izvoljen Trump, in tako naprej. A poudarjam, ključno je ustvarjanje ustreznega psihološkega ozračja.

Nemški novinar me je pred kratkim vprašal: kdo je gospod Buzin? To je v resnici majhno mesto pri Zagrebu, kjer je ameriško veleposlaništvo, in ta novinar je ves čas bral, da so Plenković in drugi pod vplivom Buzina. Desnica je razširila govorice, da je »Buzin« želel Plenkovića, enako Bruselj, ki naj bi hotel tudi veliko koalicijo. Glede na vse, kar vem, pa tam ni zanimanja za Hrvaško, razen kadar nam gre zelo slabo. Popolnoma jim je vseeno, kaj se dogaja. Pomembno jim je, da Srbija ne pride popolnoma pod okrilje Rusije in da ohrani status kandidatke. Malce jih je skrbelo, ko se je po Sloveniji sprehajal Putin, a ne kaj preveč, ker Slovenija ni preveč pomembna. Zato ne verjamem, da je kdorkoli od zunaj posebej zagovarjal to ali ono možnost. Vem le, da ima večina tujih veleposlanikov negativen odnos do Milanovića, ker je prepotenten. Zato bodo zadovoljni z bolj umirjenim Plenkovićem. Razlog za to irelevantnost je tudi v že omenjeni enakosti gospodarskih programov, kajti ekonomija jih še najbolj zanima. Tisti, ki jih morda zanima rast desničarstva na Hrvaškem, pa razumejo, da ga bo manj, kakor hitro pride na oblast HDZ, ker ga lažje nadzira kot leva politična opcija na oblasti.

Tako je.

V bistvu jih je leta 2003 uničil Sanader z znamenito izjavo: glas za Hrvaško stranko prava je glas za SDP. To jih je pokončalo. Na prejšnjih volitvah so prišli v sabor prek koalicije s Karamarkom, zdaj pa jih ni. Šest pravaških strank skupaj ni dobilo niti odstotka glasov, torej jih čaka resna reorganizacija. Val desničarstva pa se v Evropi krepi in pri nas ne bo nič drugače, zlasti če se bo HDZ resneje pomaknil proti sredini. Opozoriti pa je treba na zanimivo specifičnost Hrvaške: hrvaški nacionalizem, tudi radikalni nacionalizem, edini v Evropi nima muslimanov za sovražnike. Njegovi privrženci celo mislijo, da so muslimani cvet hrvaštva.

Če je drugje po Evropi prisoten nekakšen avtomatični krščanski antimuslimanizem, je naš nacionalizem od tega odmaknjen. Val desnice v Evropi jezdi na nasprotovanju migrantom, muslimanom, fundamentalizmu, na večvrednosti belcev ali čemurkoli že. Za naše nacionaliste to ni pomembno. Naši nacionalisti imajo radi Putina in sovražijo Angleže. Strašno so bili veseli, ko je uspel referendum za brexit. Ker da so Angleži naši sovražniki, od Bleiburga (Pliberka, op. a.) naprej. Zelo težko je to racionalno pojasniti.

... glavni ideolog hrvaškega nacionalizma Ante Starčević je kot oče pravaštva in radikalnega nacionalizma v 19. stoletju dokazoval, da so muslimani v Bosni in Hercegovini v resnici Hrvati, ki so pod turškim pritiskom sprejeli islam, a so etnično »naše krvi«. In dokazoval je, da so potem, ko so sprejeli islam in so jih Turki zato pustili pri miru, ohranili del starih običajev, ki so se na Hrvaškem izgubili – oziroma »drugje na Hrvaškem«, kot bi rekel Starčević. Te trditve je kasneje ponavljal Pavelić in to je ostalo v zavesti nacionalistov, tako da ne skočijo takoj na noge, ko se pred njimi pojavita dva muslimana. To se je pokazalo med zadnjo vojno. Bosansko-hrvaški spor je bil v nekem obdobju zelo umazan, a obenem je bilo na Hrvaškem ogromno muslimanskih beguncev, pa jih ni nihče nadlegoval. Srbe pa so napadali po ulicah.

To ne bo imelo vpliva, vlada sledi politiki Angele Merkel ali bolje Orbana. Če bo potrebno, bo na mejo poslala vojsko. Predsednica države bi to sploh rada videla. Mislim pa, da bo nova vlada precej bolj sodelovala s Slovenijo in Madžarsko, pa tudi s Srbijo in da ne bo resnejših sporov. Če pa se begunci pojavijo na Hrvaškem, ne bodo pod pritiskom, razen če jih bo prišlo ogromno in se bo začelo govoriti, da prevzemajo delovna mesta in tako naprej. Kar pa je malo verjetno.

Kot sem rekel, je vseh sedem zahtev nepomembnih. Težava cone oziroma zaščitenega ekološko-ribolovnega pasu je, da zdaj spada pod domeno Bruslja, meje pasu pa bi se dotikale Italije in Slovenije. Enostransko torej tega ni mogoče razglasiti, ne da bi sledila cela vrsta težav. Ocenjujem, da gre preprosto za poskus demagogije do ribičev in ljudi, ki živijo ob morju. Pri čemer pa so ribiči, ki jih je pri nas malo, čeprav več kot v Sloveniji, zadovoljni s tistim, kar jim je odmerila Evropska unija kot odškodnino za to, da se z ribištvom več ne ukvarjajo.

Hrvaška ima nerešena ozemeljska vprašanja z vsemi sosedami, razen z Madžarsko, s katero pa ima problem zaradi Ine. Zato ni čisto logično, da se Slovenija, Bosna in Hercegovina, Srbija in Črna gora vse motijo, le Hrvaška pa ima prav. Če pogledamo pobliže, Hrvaška v sporu s Srbijo zahteva uveljavitev katastrskih meja, natančno isto pa izpodbija v sporu s Slovenijo. Država ne more z eno roko delati eno, z drugo nekaj drugega in pričakovati, da jo bodo imeli za resno. Obenem imamo s sosedi ves čas spore, ki se sploh ne dotikajo pravih problemov. S Srbijo se ves čas govori o ustaših, četnikih in tako naprej, ne govorimo pa o mejah, o izginulih v vojni, o vrnitvi Srbov na domove, kar so realni problemi.

S Slovenijo se o kvadratnem kilometru morske površine govori neprimerno več kot o jedrski elektrarni v Krškem ali o Ljubljanski banki (pogovor je nastal pred vložitvijo slovenske tožbe proti Hrvaški zaradi LB, op. a.), kar so resnični življenjski problemi. Krško je prej zagrebški kot ljubljanski problem, že zaradi toka Save in ker je elektrarna bližje. Nategovanje o tem, kje se lahko premikajo hrvaški in slovenski sandolini, je popolna histerična izmišljotina. Z obeh strani.

Ne. Ugled arbitraže je bil resnično okrnjen. Hrvaška je celo pridobila sloves regionalne vohunske sile, dodatno še zdaj z obsodbo domnevnega vohuna v Srbiji. Čeprav mislim, da so Američani malce pomagali v primeru arbitraže s Slovenijo, ker ne verjamem, da imajo naši takšne zmogljivosti. Pri nas smo imeli šalo, da se slovenska obveščevalna agencija imenuje Sova, sovo pa prebudi šele somrak, zato vedno vse zamudi. Šale so se pojavile v javnosti kot zadnja verzija stališč proti Sloveniji, potlej pa Slovenija več ni bila sovražnik. Pred tem je bila v nekem obdobju višje na lestvici od Srbije, in to brez vsakega razumnega razloga. Zdaj prevladuje stališče, da je Hrvaška zmagala, ker je Sloveniji pokazala, kako se je osramotila. Slovenci pa menijo, da so zmagali, ker vsi pravijo, naj se arbitražni postopek nadaljuje. Toda Hrvaška ima dovolj argumentov, sploh ker je zdaj arbitražno sodišče pod dodatnim pritiskom, da se izogne vtisu, da se je opredelilo proti Hrvaški samo zato, ker je postopek zapustila.

Predvsem je pomembno, da odnos do Hrvaške zaradi njega ni negativen. Milanović je v Bruslju pametoval in predaval drugim premierjem. Lahko ste najpametnejši na svetu, toda treba je upoštevati dejstvo, da ste premier majhne države. Cameronu ne more biti všeč, da mu Milanović razlaga britansko zgodovino, kar je dvakrat poskušal. Tudi če več ve, vseeno. Milanovića niso marali, del ljudi je spravljal ob živce. Zdaj pa prihaja človek, ki je nekonflikten in miren. Z vsemi se bo razumel, kar bo gotovo pomagalo hrvaškemu položaju. Toda Plenković je dober, kadar ni v sporu. Vprašanje je, ali zna ta svoj šarm pravilno uporabiti tudi v konfliktu, ko nekoga vleče za rokav, naj podpre Hrvaško proti Sloveniji. To bomo šele videli. Toda če ostane na položaju sedanja, po moji oceni popolnoma nesposobna slovenska vlada, bi Plenković lahko imel dobro priložnost. Imam občutek, da so imeli Slovenci srečo, da je prišel premier Orešković, saj v Bruslju niso bili več najbolj nesposobni. Toda njega ni več.

Slovenija v Bruslju ni pokazala dobesedno niti ene same resne pobude. Dvakrat, trikrat je potiskala v ospredje neke svoje interese z beloruskimi magnati, v resnici pa je iz rok izpustila priložnost, ki jo je imela kot v nekem trenutku najbolj ugledna država tranzicije. To se je dogajalo že prej, ta vlada pa se obnaša kot mali pomočnik, ki v kuhinji pere posodo. Zadovoljila se je s sedenjem na robu mize in si vcepila v glavo, da je nepomembna. To pa si v Bruslju razlagajo kot nekompetentnost. Popolnoma nasprotni pristop od Milanovića, ki je zmotno mislil, da je lahko glavni. Poznam precej ljudi v aparatu Evropske unije in slišim, da Slovenija v Evropski uniji nima ugleda, kot ga je imela pred desetimi, še petimi leti.

Realno Srbija ne more v EU prej kot v osmih letih. Srbija je vojno izgubila, Hrvaška pa je zmagala in Hrvaška je prvič v zgodovini institucionalno nadrejena Srbiji. Ne ena ne druga stran tega nista sposobni sprejeti – Srbija zato, ker je v podrejenem položaju, Hrvaška pa zato, ker ne ve, kaj bi s tem počela, in se zato obnaša podobno neodgovorno, kot se je Slovenija proti njej. Za kilogram zrezka ubije kravo, za drobiž uničuje ugled, tako da diplomati Evropske unije celo dajejo podporo Srbiji kot nečlanici v sporu s Hrvaško. Denimo takrat, ko je Milanović zaprl mejo. Toda – kot je Zagreb moral požreti, da pot v Bruselj pelje čez Ljubljano, bo moral Beograd požreti, da njegova pot pelje skozi Zagreb, naj bo komu všeč ali ne. Tedaj se bo zastavilo vprašanje: kako naprej?

Slovenija in Hrvaška sta v pristopnem procesu spoznali, da ne gre za nikakršna pogajanja z Evropsko unijo. To so pogajanja v tolikšni meri, kot se z menoj pogajajo študenti, ki pridejo v kabinet. V resnici gre za izpite. Dobite domačo nalogo, jo skušate narediti, potem greste v Bruselj in oni povedo, ali so zadovoljni ali ne. Pogajanj je pet odstotkov, domačih nalog pa 95 odstotkov. Srbija tega ni dojela. Vloga Hrvaške sicer ne bi smela biti, da je voditelj v regiji, ker je iz nje odšla – obstaja okrnjena regija, v kateri je brez vsakega dvoma glavno mesto Beograd. Tudi zaradi jezika pa bi lažje odigrala vlogo posrednika v pogajanjih. A tega ne počne. Hrvaška je že pretiravala z izsiljevanjem med pogajanji Srbije z Evropsko unijo in zato izgubila del prednosti, ki jo ima kot članica.

Bolj me skrbi nizek konflikt, ki dolgo traja, ko ni prave vojne oziroma oboroženih spopadov, skupnost pa je razdeljena. V Makedoniji je to zelo jasno, dobro je le, da se Albanija pametno drži nazaj tako v Makedoniji kot na Kosovu. V BiH pa je vprašanje, ali se bo Turčija po dogovoru z Rusijo počutila dovolj močno, da odločneje vstopi v BiH in se od tam loti sabotiranja evropskih projektov. To bi lahko imelo zelo neugodne posledice. Sicer pa mora BiH najprej začeti obstajati kot država. Je polprotektorat, poldržava, polfederacija. Niti ni jasno, kaj je. Edina možnost je, da neki ameriški zunanji minister en teden sedi s predstavniki vseh treh narodov in doseže novi dayton ter da obljubi, da bo na podpis prišel ameriški predsednik. V BiH nima Evropska unija nobene avtoritete, le Američani jo imajo. A oni imajo svoje težave, zato še ne vidim rešitve.