Odločitev o tožbi Hrvaške pred evropskim sodiščem za človekove pravice (ESČP) je slovenska vlada sprejela na današnji seji, pripravljala pa jo je po navedbah pravosodnega ministra Gorana Klemenčiča zelo temeljito poldrugo leto. V njej naša država dokazuje, da so hrvaška sodišča in vlada zadnjih 25 let Ljubljanski banki (LB) sistematično onemogočali izterjavo terjatev do tamkajšnjih podjetij in jo tako nezakonito prikrajšali za njeno premoženje.
Tožbo je na ESČP vložilo državno pravobranilstvo, v njej pa Slovenija Hrvaški očita kršitve več členov evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, med njimi pravice do pravičnega sojenja, vključno do enakopravnosti pred zakonom, ter pravice do izvršitve sodb in sojenja v razumnem roku. Po Klemenčičevih besedah so jo utemeljili na podlagi 26 tožb od skupno 81, ki jih je LB v devetdesetih letih vložila na hrvaških sodiščih, pri tem pa so zagotovili, da so sodni postopki v poprečju trajali dobrih osemnajst let.
Minister je s tožbo danes seznanil le tekoče posle opravljajočega hrvaškega kolega Anteja Šprljeta, na vprašanje o njenih vplivih na meddržavne odnose pa dejal, da ne pričakuje takojšnje spremembe, dolgoročno pa bo po njegovem z odločitvijo sodišča to sporno poglavje med Slovenijo in Hrvaško zaprto. Klemenčič je še pojasnil, da bo postopek pred ESČP potekal v dveh fazah; v prvi bo sodišče odločalo, ali jo sploh vzame v obravnavo, šele nato pa bi prišlo do vsebinskega odločanja. Meddržavne tožbe pred tem sodiščem so sicer redke, a dopustne, je povedal in ocenil, da bi ves postopek trajal vsaj dve leti.
ESČP že zavrgel tožbo Ljubljanske banke
Gre za drugi poskus tožbe proti Hrvaški pred evropskim sodiščem za človekove pravice, povezane z dolgoletnimi težavami poslovanja podružnice Ljubljanske banke v Zagrebu. Prvega je že leta 2007 sprožila tako imenovana stara Ljubljanska banka zaradi poplačila dolga, ki ga ima do nje tovarna sladkorja IPK Osijek. Sodišče je lani tožbo zavrnilo iz procesnih razlogov in o njeni vsebini sploh ni odločalo. Na ESČP so namreč odločili, da sploh niso pristojni za reševanje te tožbe, in pri tem posebej opozorili na pravilo, da državni organi ali družbe v državni lasti ne morejo vlagati tožb na ESČP, temveč so do tega upravičeni predvsem posamezniki, nevladne organizacije ali skupine posameznikov, ki so jim bile kršene človekove pravice.
Tokratna tožba je drugačna, saj Slovenija ne toži podjetij, ampak hrvaško državo, ki da je s svojim ravnanjem Ljubljansko banko prikrajšala za znatno premoženje. Posledica ravnanja hrvaških oblasti pa je bila tudi ta, da Ljubljanska banka ni mogla izplačati hrvaških deviznih varčevalcev in zdaj ta strošek bremeni slovenske davkoplačevalce v znesku, ki ga je minister Goran Klemenčič danes ocenil med 200 do 400 milijonov evrov. V tožbi zahtevanih 360 milijonov evrov kot »pravično zadoščenje« pa naj bi zajemalo dolg, obresti dolga in zamudne obresti v njej zajetih 26 hrvaških podjetjih. Slovenija sicer navaja, da je Ljubljanski banki doslej uspelo izterjati le za 700.000 evrov dolgov, v hrvaških virih, ki navajajo nekatere uspešne bančne tožbe, pa navajajo tudi vsoto 12 milijonov in več.
Nakopičene obresti
V preteklosti se je v javnosti operiralo s precej višjimi številkami, tudi tja do 1,4 milijarde evrov. Reški Novi list jih je na primer decembra 2014 ocenil na deset milijard kun, a ta velikanski znesek pripisal posledici dolgoletnih obresti in zamudnih obresti. Glavnica naj bi namreč znašala le okoli 74 milijonov kun (9,7 milijona evrov), največji dolžnik pa je bilo tedaj po izračunu časnika zagrebško gradbeno podjetje Vladimirja Gortana z dolgom, ki je iz začetne glavnice 30.000 evrov do konca leta 2013 presegel pol milijarde evrov. Takratno medijsko izračunavanje dolgov je sprožila odločitev sodišča v Strasbourgu, da devizni prihranki državljanov niso del sukcesije, temveč vprašanje zasebno-pravnega odnosa banke in klienta, kar je privedlo do sklepa, da to velja tudi za pravne osebe, torej terjatve Ljubljanske banke do hrvaških podjetij.
Vsebina slovenske tožbe bo lahko javnosti znana, ko bo sodišče z njo seznanilo tudi Hrvaško. Takrat bo verjetno jasno, katera podjetja so v njej zajeta, ena izmed že davno objavljenih bilanc pa kaže, da so med največjimi dolžniki poleg omenjenega gradbinca, ki ga večkrat reorganiziranega in po delih privatiziranega praktično ni več, tudi IPK, Agroslavonija in Gavrilović. V primeru osiješke tovarne sladkorja IPK je LB imela v rokah že izvršljivo sodbo sodišča v višini 45 milijonov evrov, a je posredovala hrvaška vlada, ker bi izvršba pahnila podjetje v stečaj. Leta 2001 je tako terjatev prenesla na državno Agencijo za zavarovanje hranilnih vlog in sanacijo bank (hrvaško slabo banko) in izračunala, da so obveznosti zgolj 10 milijonov evrov. Ljubljanske banke o tem niso obvestili, ta pa se je leta 2007 obrnila na sodišče v Strasbourgu. A kot rečeno, s tožbo ni uspela.
Glavni izziv Slovenije bo po omenjeni izkušnji vendarle prepričati sodišče, da je ustrezni naslov zanjo. Klemenčič o tem seveda ni dvomil, dal pa je vedeti, da vlada že od same poteze pričakuje sprožitev mediacijske vloge ESČP. Kaj si o tem misli Hrvaška, bo morda jasneje, ko bo po nedeljskih predčasnih volitvah uspela sestaviti novo vlado. Slovenija, ki je bila v preteklosti tema predvolilnih kampanj, je bila v tokratni pozabljena, slovenska tožba proti hrvaški pa vsaj po prvih sosedskih odzivih ne bo spodrinila težavnejših tem, s katerimi se soočajo pri sestavljanju vlade.
