Takšno vodenje politike je bilo ob klavrni gospodarski podobi Hrvaške ob koncu mandata krivo za slabši volilni izid že na lanskih novembrskih volitvah. Nadaljevalo se je najprej z nespretnimi, potem nasilnimi zakulisnimi poskusi oblikovanja koalicije s presenečenjem tedanjih volitev Mostom – ki je potem pobegnil k HDZ. Vmesno obdobje, ko sta se HDZ in Most cvrla na tihem ognju koalicijskega eksperimenta s tehničnim premierjem, je Milanović izkoristil za to, da je z zvestim strankarskim aparatom povozil vse tiste, ki so v stranki menili, da bi vrhu dobro dela sprememba. Vmes je celo malce grozil, da bo pustil stranko, pa naj vidijo, kaj zanjo pomeni Zoran Milanović.
Po razpadu koalicije in kadrovskih tektonskih premikih v HDZ je bil prepričan, da bo na predčasnih volitvah gladko zmagal, le prej bo še malo pobrcal »truplo« največjega političnega nasprotnika.
Toda ankete so pokazale, da HDZ s proevropskim in verbalno umirjenim Andrejem Plenkovićem »vstaja od mrtvih«; Milanović je poskušal rešiti, kar se je dalo, s predvolilno koalicijo z ljudsko in kmečko stranko – in znova zgrešil. S tem sicer res ni izgubil veliko volilcev SDP, a volilcev koalicijskih partneric, ki sta politični center in desni center, gotovo ni dobil. Tudi ko so številke nekaj pred polnočjo jasno pokazale, da ga čaka poraz, ni premogel poguma in politične kulture, da bi zmagovalcem čestital. Raje je med vrsticami sporočil, da mu niti ideja o veliki koaliciji s HDZ ni več tako tuja, čeprav se je samo nekaj dni prej ob omembi te možnosti kremžil, kot bi goltal živo žabo.
Šele danes popoldne je naredil tisto, kar bi moral narediti že lani. Napovedal je odhod in iskanje nove službe – in se nenadoma spomnil, potem ko je SDP v času njegove vladavine izgubila več kot 30 odstotkov volilne podpore, da so volilci »nežne bilke«, ki jih od volitev lahko odvrneta celo močno sonce in hud dež.
Ali in koliko so se od Milanovićevih strelov v koleno naučili drugi udeleženci hrvaške politike in volitev, bo kmalu jasno. Andrej Plenković, ki se je obrti učil v Bruslju, vajeništvo uspešno prestal v kadrovski in delno programski transformaciji HDZ, pripravništvo pa opravil v predvolilni kampanji, bo moral s cmokom v grlu sesti za mizo s predstavniki Mosta, brez katerega kljub slabšemu izidu kot lani večine v saboru skorajda ni mogoče doseči. Spomini na neuspelo skupno vladanje, prej bi rekli rokoborbo v prostem slogu, so še sveži in grenko-kisli. Vnaprej sprejetih sedem Mostovih pogojev je politični samomor, izpogajati ideološko in reformsko uresničljivo ter hkrati delujočo koalicijo pa Plenkovićev zrelostni izpit, ki ga Milanović ni opravil. HDZ lahko samo upa, da se je tudi Božo Petrov v tem času naučil nekaj lekcij iz poglavja realna politika in da bo vsaj nekaj moraliziranja nadomestil z nujno potrebnim pragmatizmom. Vse druge opcije povezovanja z marginalnimi strankami (upokojenci, manjšinami, bandićevci...) vodijo v relativno nestabilno vlado. Med razmišljanjem, kako naprej, pa morebitni bodoči partnerji ne smejo pozabiti, da je bila volilna udeležba slaba in da je petina volilcev dala glas strankama (Most, Živi zid), ki naj bi bili simbol odpora proti etabliranim nosilcem politične moči, proti partitokraciji torej.
