Hasan Fazle Abed, ustanovitelj največje nevladne organizacije na svetu: Za odpravo revščine moraš biti velik

Razvil je edinstven poslovni model nevladne organizacije, ki se zdaj ukvarja s pridobitnimi dejavnostmi. Ustanovil je banko, ki ljudem ponuja mikrokredite. V lasti Braca so še podjetje za internetne storitve, trgovina z izdelki domačinov, tiskarna, čajne plantaže, kokošje farme, tovarne za pakiranje ... Ves dobiček iz pridobitnih dejavnosti se usmerja v razvojne projekte organizacije, ki se na takšen način kar v 80 odstotkih financira sama.

Temeljni cilji Abedovega socialnega podjetništva so odprava revščine, izobraževanje in enakopravnost spolov. Prav opolnomočenje žensk je 80-letnemu Abedu še posebej pri srcu. Razume ga namreč kot enega izmed temeljnih predpogojev za uspešen razvoj družb. Ko je leta 2001 začel širiti Brac na države v soseščini, pozneje pa so se jim pridružile še afriške države in Haiti, je organizacija svoje programe in model poslovanja že toliko izpopolnila, da je v Afriki začela hitro prehitevati uveljavljene tuje nevladne organizacije, ki so razvojne projekte tam izvajale že desetletja. S svojimi aktivnostmi je Brac vplival na življenja 138 milijonov ljudi. Ustanovili so 48.000 šol, v katerih je slabih dvanajst milijonov otrok dobilo izobrazbo. Z mikrokrediti so doslej pomagali več kot petim milijonom ljudi.

Delal sem za naftno podjetje Shell, ki je bilo v 60. letih prejšnjega stoletja drugo največje podjetje na svetu. Pogosto velja, da so velika podjetja grda, majhna pa je lepo voditi. Vendar se sam s tem ne strinjam. Z majhnimi organizacijami lahko sicer ustvarite spremembe, toda če se ukvarjate z odpravo revščine, z majhno organizacijo tega cilja ne boste zmogli doseči.

V Bangladešu se danes ukvarjamo s 160 milijoni ljudi, od katerih četrtina živi pod mejo revščine. Če torej organizacija ne premore programa, ki se dotakne teh 45 milijonov ljudi, ne morete imeti učinka na zmanjševanje revščine. Če želite kaj doseči za zmanjševanje revščine, mora biti organizacija velika. Če organizacija ne seže v številne vasi, bo vpliv na zmanjševanje revščine ostal majhen. Prav tako šol ne obiskuje na milijone otrok. Če torej ne zgradite velikega števila šol, ne morete imeti vpliva na izobrazbo. Za dejanski premik pri vprašanjih izobrazbe, revščine, preživetja in finančnih storitev morate imeti veliko organizacijo. Ni me strah, ker vodim veliko organizacijo. Veliko nevladnih organizacij je zadovoljnih s svojo majhnostjo in storitvami, ki jih ponujajo v lokalnem okolju. Sam ne spadam mednje. Želim imeti vpliv na zmanjšanje revščine v svoji državi.

Brac je rastel postopoma. Nisem imel dovolj denarja, da bi kar takoj ustanovil tako veliko organizacijo. Prodal sem svojo hišo v Londonu in s 16.000 funti zagnal Brac. Uspelo mi je pridobiti donatorje, ki so podprli dejavnosti organizacije. Sprva so bili donatorji nevladne organizacije, kot so Oxfam ali Save the Children. Toda ker je organizacija postala prevelika, so nas donatorji zaprosili, naj se povežemo z vladami za finančno pomoč. Navezal sem stike z britansko, francosko in nemško vlado in te države so začele financirati dejavnosti Braca. Raje kot vladi Bangladeša so donatorska sredstva namenili moji organizaciji, ker so menili, da bomo učinkovitejši pri odpravljanju revščine v državi. Brac je torej za isto razvojno pomoč tekmoval z vlado. Včasih nam je donatorska sredstva uspelo pridobiti tako v organizaciji kot pri bangladeški vladi.

Donatorji želijo predvsem pomagati prebivalcem posamezne države. Pri poskusu zmanjšanja revščine v Bangladešu denimo iščejo poti, kako bi dosegli čim večji učinek. Nekaj denarja bodo dali vladi, en del nevladnim organizacijam, en del pa bodo investirali v zasebni sektor. Razvoja namreč ne zagotavlja zgolj vlada, temveč pri njem sodeluje tudi nevladni sektor. Kombinirana dejavnost treh deležnikov – poslovnega sveta, ki lahko ustvarja delovna mesta, nevladnih organizacij, ki lahko pomagajo pri izobraževanju otrok, in vlade – torej spreminja države in jih dviguje iz revščine. Tako se je dogajalo v vseh družbah.

V Bangladešu se je takrat ravno končala osvobodilna vojna s Pakistanom. Iz Indije se je vračalo deset milijonov beguncev. Za začetek delovanja Braca sem izbral majhno območje, kjer sem hotel pomagati revnim beguncem. Začeli smo s programom rehidracije otrok, za katerega mi je uspelo pridobiti še donacijo Oxfama v višini 284.000 funtov. Ker sem v projekt vložil svoj denar, mi je uspelo privabiti donatorje. Nikoli se mi ni zgodilo, da donatorjev ne bi mogel prepričati o svoji resnosti.

Drži. Vendar sem kot izvršni vodja Shella razpolagal s sposobnostmi vodenja ljudi in njihove organizacije. V prvem letu delovanja Braca sem zaposlil 300 ljudi, jih uspešno vodil in uril. Nisem bil torej zgolj človek, ki je dober po srcu. Postopoma je Brac začel rasti.

Bangladeš je bil leta 1972 druga najrevnejša država na svetu, takoj za Burkino Faso. Sedemdeset odstotkov ljudi je živelo pod mejo revščine. Ženske so v povprečju rojevale po sedem otrok. Če bi se takšna raven rojstev nadaljevala, bi ljudje za vedno ostali ujeti v revščini. Zato se je bilo dela treba lotiti na več koncih. Ob družinskem načrtovanju je bilo pomembno doseči tudi zmanjšanje smrtnosti otrok. Kajti če otroci ne bodo preživeli, ženske ne bodo pripravljene zmanjšati velikosti družine. Zato smo se lotili programov rehidracije in cepljenja otrok.

Poskušali smo zagotoviti tudi večje pridelke poljščin. Na začetku našega delovanja je Bangladeš proizvedel 15 milijonov ton riža na leto, dodatne 3 milijone pa je država morala še uvoziti, če je želela nahraniti vse ljudi. Kmetom smo z novimi semeni, gnojili in namakalnimi sistemi ponudili obilo pomoči, da jim je uspelo izboljšati kakovost proizvodnje riža. Tako nam je uspelo proizvodnjo riža potrojiti na 45 milijonov ton na leto, vendar se je hkrati število prebivalstva v zadnjih 40 letih podvojilo.

Zmanjšali smo tudi število smrtnosti otrok. Še leta 1972 je 252 otrok na 1000 živorojenih umrlo pred petim letom starosti. Zdaj ta smrtnost znaša zgolj še 40 otrok na 1000 živorojenih.

Razvil sem program, s katerim smo si postavili cilj obiskati vsa gospodinjstva v Bangladešu. V vsakem od 18 milijonov gospodinjstev so naši zaposleni preživeli 45 minut in matere učili, kako se pripravlja raztopina za rehidracijo otrok, da ti ne bi umirali zaradi driske. Trajalo je deset let, vendar smo na koncu obiskali vsa bangladeška gospodinjstva.

Ja. Ženske so spremenile svoje obnašanje. Bangladeš je zdaj prva država na svetu po pogostosti uporabe raztopine za rehidracijo otrok. Smrtnost zaradi driske med otroki je padla skoraj na ničlo. Ob tem programu smo se lotili tudi cepljenja otrok. Brac je cepil otroke v eni polovici države, drugo polovico pa je prevzela država. Z vlado smo torej pri tem projektu postali partnerji.

Načeloma smo bili vedno partnerji. Nasprotniki smo bili le takrat, ko je Brac začel z izobraževalnimi projekti in gradnjo šol. V naših šolah namreč otroci prejemajo precej boljšo izobrazbo kot v javnih šolah. Zaradi tega so bili v vladi ljubosumni in so si izmislili številne razloge, zakaj bi Brac moral zapreti svoje šole. Kljub temu smo vztrajali, in to ne zaman. Šole zdaj namreč sprejema tudi vlada.

Nisem želel, da bi bil Brac navadna nevladna organizacija. Hotel sem reševati težave Bangladeša, ne pa vzpostaviti zgolj še eno nevladno organizacijo. Če sem želel to doseči, sem moral začeti tudi s poslovnimi dejavnostmi. Z lastno banko sem začel nuditi majhne kredite v višini 200 ali 300 dolarjev revnim ljudem. Delal sem s 300.000 ženskami, ki so si denar sposodile za pridelavo zelenjave. Kupovale so semena, gnojila in se oskrbele z vodo. Videl sem, da vračajo manj denarja kot drugi posojilojemalci. Ugotoviti smo poskušali, zakaj se to dogaja. Ženske so se pritoževale nad slabim pridelkom zaradi semen slabše kakovosti. V Bangladešu takrat ni bilo proizvajalca visokokakovostnih semen. Da bi rešil to težavo, sem z nizozemskim kmetom, ki je v Bangladešu začel proizvajati visokokakovostna semena, ustanovil mešano podjetje. Ženskam tako nisem ponujal zgolj posojil, temveč tudi visokokakovostna semena. S tem poslom smo zaslužili denar, ki pa smo ga ponovno uporabili za druge projekte v izobraževanju in za zdravstveno oskrbo. Moj proračun v Bangladešu zdaj znaša milijardo dolarjev, 750 milijonov teh sredstev pa pridobimo s prihodki naših poslovnih enot. Tudi s posojanjem mikrokreditov bomo ustvarili dobiček, ki se bo spet vrnil v razvojne projekte. Enako velja za vse druge pridobitne dejavnosti Braca.

Poskuša se ga posnemati v številnih državah in tem organizacijam pomagam s svojimi izkušnjami.

Mohamed Junus se ni ukvarjal z izobraževanjem ali zdravstvom, osredotočil se je zgolj na ponujanje mikrokreditov. Začel je leta 1975, sam pa sem se tega lotil že leto dni prej.

Mikrokrediti niso edini prijem za razvoj države. Če mikrokreditom ne sledijo še druge dejavnosti, ti ne bodo zadostovali za to, da bi se ljudje dvignili iz revščine. Brac ljudem ne ponuja zgolj majhnih posojil, temveč jih tudi poučujemo o poslu, ki ga želijo zagnati. Če bomo ljudi bolje izobrazili, se bodo svojega posla tudi bolje lotili. Prav v tem se razlikujemo od Mohameda Junusa, ki ljudem zagotavlja zgolj posojila.

Največjo tovrstno shemo izvajamo v Ugandi, kjer lahko zaradi dobičkov zdaj razširimo naše razvojne dejavnosti. V Afriki je večina držav velikih, a hkrati redko poseljenih. Uganda je nasproten primer. Je majhna, a gosto poseljena država s 30 milijoni prebivalcev. Za mikrokredite je pomembno, da lahko program pri večjem številu prejemnikov izvajaš iz enega kraja, tako da oskrbuješ 5000 ali 6000 posojilojemalcev. V Tanzaniji je shema mikrokreditov težje izvedljiva, ker je država tako redko poseljena. Ko vzpostaviš urad v nekem kraju, je treba posojilojemalce pogosto iskati tudi v 30 ali 40 kilometrov oddaljenih vaseh. Stroški izvajanja takšnega programa zato postanejo višji.

Seveda. Pred leti smo razpravljali, ali naj bi ljudem zaračunali obrestno mero, s katero bi imeli dobiček. Če ne bi dosegali dobičkov, se ne bi mogli širiti. Ves čas bi, na primer, za posojila imeli na razpolago 100 milijonov dolarjev. Če ne bi imeli dobičkov, ne bi mogli privabiti donatorjev, da v te sheme investirajo. Vlagateljem moramo povrniti njihov vložek z 2- do 4-odstotno obrestno mero. Da to lahko storimo in imamo še majhen dobiček, moramo torej tudi posojilojemalcem zaračunati obresti. Revnih ljudi to ne moti. Večina revnih si denar na trgu sposoja od zasebnih posojilodajalcev in plačuje obresti v višini 300 odstotkov. Mi jim zaračunamo 20-odstotno obrestno mero, posojilo pa dobijo brez zavarovanja oziroma garancij, kar pri institucionalnih posojilodajalcih ne bi bilo mogoče. Če nam revni ljudje ne vrnejo posojila, jih ne moremo tožiti na sodišču, ker nam denarja preprosto ne morejo od nikoder vrniti.

Vedno so me privlačile revne države in države v postkonfliktnem obdobju, denimo Afganistan, Južni Sudan, Liberija ali Sierra Leone. To so najhujše države, kjer se lahko lotevate razvojne pomoči. Večina ljudi se tja sploh noče odpraviti. Sam sem dejavnosti v te države razširil, ker to pač počnem že vse svoje življenje. Ne izbiram si torej takšnih držav, kjer bi lahko hitro pokazal uspešne rezultate v razvojni pomoči. To zame ni pomembno.

Večina nevladnih organizacij z juga ne odhaja na druge celine, to počnejo predvsem nevladne organizacije s severa. Nikoli nisem razmišljal, da bi Brac razširil zunaj meja Bangladeša. Toda potem je leta 2001 padel talibanski režim, ZDA pa so vzpostavile novo afganistansko vlado. V državo so se začeli vračati trije milijoni beguncev iz Pakistana in Irana. Ker sem Brac ustanovil v času, ko se je v Bangladeš vračalo deset milijonov beguncev, sem si mislil, da morda pa lahko kaj pomagam tudi v Afganistanu. Po dveh letih dela v tej državi sem ugotovil, da bi lahko mnoge projekte, ki jih izvajamo v Bangladešu, preprosto zagnali tudi v Afganistanu. Šele takrat sem se začel spogledovati s širitvijo Braca v druge azijske in afriške države.

Naši cilji so isti, izvajamo zelo podobne programe. Razlikujemo pa se v stroških. Mi nevladniki z juga smo cenejši. Zaposlujemo ljudi iz Bangladeša, zato so naši stroški manjši, kot če bi v razvojnih programih v Afriki denimo zaposlovali ljudi iz ZDA. Povrhu tega so bangladeški zaposleni tudi bolj učinkoviti, ker so sami prišli iz revščine in jo bolje razumejo.

Takšne prednosti pred nevladnimi organizacijami s severa nimamo. Vsi se moramo dokazati z delom, da torej mislimo resno in da smo učinkoviti.

Čeprav mnogim državam ni uspelo izpolniti milenijskih razvojnih ciljev, so se z njihovo pomočjo države vendarle lahko usmerile v boljše ukrepanje. Poskusi odprave revščine, opolnomočenje žensk, zmanjšanje smrtnosti otrok, zagotavljanje čiste vode ali higiena – vsi ti cilji so bili pomembni, donatorji pa so jih s svojimi prispevki pomagali uresničevati. Bangladeš glede izpolnjevanja milenijskih ciljev spada med zgodbe o uspehu. Doseči mu je uspelo skoraj šest od desetih ciljev, medtem ko številne afriške države niso dosegle niti enega. S trajnostnimi razvojnimi cilji smo dobili bolj holističen pristop. Cilji ne veljajo zgolj za države tretjega sveta, temveč tudi za razvite države, ki se bodo prav tako morale obnašati odgovorno, denimo glede podnebnih sprememb. Zato da bi dosegle cilje, bodo tudi razvite države morale sodelovati med seboj in s številnimi organizacijami. Med cilji so tudi dobro vladanje, izkoreninjenje skrajne revščine, odprava podhranjenosti. Vse to so ambiciozni cilji, toda ambicioznost sama po sebi ni slaba stvar. Z ambicijami dobite cilje, ki jih želite doseči. Tudi če vam jih ne uspe doseči v celoti, ste poskusili. Če pa nimate ambicij, je popolnoma nesmiselno, da si postavljate cilje.

V Bangladešu zagotavljamo mikrokredite polovici prebivalstva, ki živi v revščini. Ugotovili smo, da si deset odstotkov najrevnejših Bangladeševcev ne sposoja denarja. Bil sem presenečen. Ljudje se preprosto bojijo, da ne bodo mogli odplačati dolgov. Razvili smo poseben program za teh pet milijonov družin, ki skupaj obsegajo približno dvajset milijonov ljudi. V teh družinah ne premorejo dveh obrokov na dan, njihovi otroci se ne šolajo, so podhranjeni, starši pa nimajo rednega dela. Te skrajno revne želimo pripeljati do takšnih življenjskih razmer, da si bodo sposobni sposoditi denar in se dvigniti iz revščine. V zadnjih petnajstih letih nam je uspelo pomagati 1,5 milijona družinam. Dve leti sodelujejo v našem programu. Vsako leto dobijo »štipendijo« v višini 500 dolarjev. Porabijo jo lahko, kot se jim zahoče. V tem času jih držimo za roke, jih izobražujemo in jim predvsem dajemo upanje, da bodo lahko spremenili svoja življenja, če bodo trdo delali. Svetovna banka in Svetovni program ZN za prehrano sta naš program prenesla v deset držav – v Indijo, Jemen, Pakistan, Etiopijo, Južni Sudan, Liberijo, Sierra Leone, Honduras in Peru. Pozneje so ustanove MIT, univerza Yale in London School of Economics tem programom pripisale zelo dobre ocene.

Izhod iz skrajne revščine uspe 95 odstotkom ljudem.

Enakopravnost spolov je pomembna za vse družbe. Vsem bi se godilo bolje, če bi dosegli enakopravnost spolov. Družbe, kjer so moški in ženske enakovredni, so bolj vesele in bolje vodene. Poglejte samo Norveško, Švedsko ali Dansko. Z zavzemanjem za enakopravnost spolov ne zagovarjam tega, da morajo moški sestopiti s svojih položajev. Enakopravnost pomeni iste priložnosti za moške in ženske, da jim uspe. V vseh družbah smo puščali ženske na nižjih položajih. Dati jim moramo torej zgolj iste priložnosti, da jim v življenju uspe. Zame je enakopravnost spolov najpomembnejša stvar, ki jo lahko človeštvo doseže z naslednjo generacijo.

Drži.

Unesco je na Kitajskem pred dvema letoma organiziral konferenco. Njena vodja Irina Bokova je izhajala iz stališča, da kultura predstavlja ključ za razvojna vprašanja. Sam sem na konferenci dejal, da mora biti cilj razvojne politike sprememba kulture. Če bi bila namreč kultura ključna za razvoj neke države, se Afganistan ne bi spremenil in tam ne bi izobraževali žensk. Govoril sem torej povsem drugače, kot si je odnos med kulturo in razvojem predstavljala Bokova.

V Afganistanu deklic ne pošiljajo v mešane šole. Zanje je treba zgraditi posebne šole. Včasih moški tudi ne dovolijo, da deklice same odhajajo v šolo. Brac je v Afganistanu postavil šole zgolj za deklice in se dogovoril s starejšimi ženskami, da otroke spremljajo na poti v šolo. Sprejemam torej dejstvo, da je treba na posameznem kulturnem področju deklice izobraževati na primeren način. Ne sprejemam pa dejstva, da deklic sploh ne bi smeli izobraževati. Takšne kulture ne sprejemam. Morda bo trajalo še dvesto let, da bomo dosegli enakopravnost spolov. Zagotovo gre za izziv generacij v vseh družbah.