Po podatkih statističnega urada (Surs) je lani v Sloveniji pod pragom tveganja revščine živelo 14,5 odstotka ljudi ali približno 290.000 oseb. Socialno izključenih, torej tistih, ki jih družbeno okolje ne sprejema, pa naj bi bilo kar 410.000 – ali petina prebivalcev Slovenije. Čeprav se stopnji tveganja revščine in socialne izključenosti v lanskem letu nista spremenili, je skrb zbujajoče zlasti dejstvo, da je porast števila revnih v zadnjih petih letih največji med državami EU. Leta 2009 je namreč pod pragom revščine živelo »le« 11,3 odstotka ljudi.
Brez transferjev bi bil reven vsak četrti
Med osebami, ki živijo v revščini, je dobra četrtina upokojencev, predvsem žensk, takoj za njimi so brezposelni, ki jih je 24 odstotkov. Med revnimi je tudi skoraj petina mladoletnih otrok in zaposlenih. Revnih je kar 76 odstotkov družin z otroki, ki nimajo nobenega zaposlenega, revna je vsaka tretja samska oseba in vsaka tretja oseba, ki živi v najetem stanovanju. Brez socialnih transferov bi pod pragom tveganja revščine živela četrtina državljanov Slovenije.
Miroljub Ignjatović s fakultete za družbe vede (FDV) ocenjuje, da so za porast revščine krivi varčevalni ukrepi, ki že vrsto let omejujejo dohodke tako v javnem sektorju kot tudi v gospodarstvu. Tak trend je sicer, kot pravi, značilen že vse od leta 2000, ko smo se začeli približevati in prilagajati Evropski uniji. »Po drugi strani statistika tudi kaže, da je sistem socialne varnosti dokaj uspešen, saj bi brez socialnih transferjev živelo v revščini še skoraj dvakrat več ljudi,« opozarja Ignjatović.
Da so nizke plače eden glavnih zaviralcev gospodarske rasti, poudarja Bogomir Kovač z ljubljanske ekonomske fakultete. »Plača ni zgolj strošek za delodajalca, ampak je tudi socialni kapital, ki po višjem povpraševanju ter boljšem in učinkovitejšem delu omogoča višjo gospodarsko rast in konkurenčnost,« pojasnjuje Kovač.
V resnici je še slabše!
Ljudje, ki se ukvarjajo z revščino na terenu, pa menijo, da je stanje celo še slabše, kot kaže statistika. Podpredsednica Zveze društev upokojencev Slovenije (ZDUS) Vera Pečnik ocenjuje, da pod pragom revščine živi še precej več upokojencev, vsaj 30 odstotkov. »Stanje je zastrašujoče. Vse več starejših je, ki za pomoč prosijo svoje otroke. Ljudje si sploh ne predstavljajo, kako ponižujoče je to. Precej bolj kot takrat, ko je obratno, ko za denar otroci prosijo svoje starše.«
Ne glede na številke pa Pečnikova opozarja, da je za takšno stanje kriva tudi država. Ne zato, ker revnim upokojencem ne priskoči na pomoč v večji meri, pač pa zato, ker jim ne dovoli, da bi se iz svoje stiske izvlekli sami. »Mnogi upokojenci so še pripravljeni delati in to tudi zmorejo. Niso pa se zaradi tega pripravljeni odpovedati delu pokojnine, ki so si jo v letih aktivnega življenja prislužili.« Če bi država uredila sočasno prejemanje pokojnine in upokojensko delo, od katerega bi seveda pobrala tudi davke, bi se tudi statistični podatki, predvsem pa življenje upokojencev, obrnili na bolje.
Največ revnih v spodnjesavski regiji
»Statistika nikakor ne odraža realnega stanja na terenu,« brez dlake na jeziku opozarja tudi Anita Ogulin iz Zveze prijateljev mladine Moste - Polje. Največjo stisko trenutno v humanitarnih organizacijah opažajo pri zaposlenih z nizkimi dohodki oziroma pri tistih, ki jim delodajalci dohodkov ne izplačujejo redno. Teh država sploh ne vključuje v sistem pomoči, saj zaradi dohodka, s katerim sicer ne morejo dostojno preživeti, niso upravičeni do različnih oblik pomoči. Zato jim na pomoč skušajo priskočiti v humanitarnih organizacijah. Po drugi strani pa se pomoč iz javnih sredstev za tiste, ki ustrezajo cenzusom za pomoč, izboljšuje, vse bolje pa zanje poskrbijo tudi v humanitarnih organizacijah, še dodaja Ogulinova. Tveganju revščine so sicer najbolj izpostavljeni v spodnjeposavski regiji, kjer živi v revščini vsak peti prebivalec, sledijo Pomurje, jugovzhodna Slovenija in podravska regija. Najmanj revnih naj bi bilo v notranjsko-kraški in osrednjeslovenski regiji, »le« dobrih deset odstotkov.
