Pritrjujem filozofiji, da so zaščita, uresničevanje in razvoj socialnih pravic neposredno odvisni od obstoja močnega državnega aparata – močne države v najširšem smislu. Ne države v smislu točno določene politične stranke ali vsakokratne vladajoče koalicije, ampak države kot ideje, koncepta in sistema, kot aparata.
1
Slovenska ustava je po vsebini odlična ustava. Vsebuje določbe, ki naslavljajo vsa nujno potrebna vprašanja za politično organizacijo in pravno delovanje države. Posebej izčrpna je v določbah o temeljnih pravicah in svoboščinah. Tudi socialnih! Pri tem pa so določbe v ustavi napisane tako, da na eni strani dovolj jasno določajo ustavno pravilno vsebino slovenske ustavne demokracije in pravne države, na drugi strani pa omogočajo njun razvoj in kakovostni napredek s pomočjo razlage.
Razumevanje in razlaganje vsebine določb v ustavi je tisto, kar pogojuje (umno, pravno in moralno) kakovost političnega sistema, pravnega reda in družbenih praks. Tudi glede socialne države in socialno-ekonomskih ustavnih pravic. Funkcija države, da zaščiti, uresničuje in razvija socialno državo kot sestavni koncept ustavnega reda, ki ima intrinzično vrednost, in temeljne socialne pravice, ki imajo prav tako pravno-politično intrinzično vrednost, bo vselej neizogibno pogojena tudi (ali predvsem) z moralno utemeljenostjo oblasti, njeno stvarno utemeljeno avtoriteto, njeno vsebinsko legitimnostjo, neskorumpiranostjo, nenazadnje pa s trajnim, iskrenim in uspešnim trudom oblasti, da deluje tako dobro, kot je le mogoče.
To je nujna predpostavka, tudi nujna prvina »legitimne« politične oblasti – države. Prizadevanje, celo boj za takšno politično oblast je skupna in trajna naloga. To je bistvena, eksistenčno nujna politična potreba. Ta obstaja tako (in istočasno), kot (z besedami Tonyja Judta) »obstaja praktična potreba po močni državi in intervencionistični vladi«.
Seveda so obraz, poteze, značaj in početja današnje države prepogosto in vse pogosteje kaj drugega. Za socialno državo in socialne pravice je pomembno predvsem grozljivo in zato morda usodno dejstvo, da se (ponovno po Judtu) »država izrinja iz reguliranja javnih zadev. Skupaj s siceršnjo politiko se reducira na orodje in oporo privatizacije, na servisiranje zasebnih poslovnih interesov ter pokrivanje izgub in reševanje polomij velikih privatnih igralcev...« A ne le kljub temu, pač pa prav zato še vedno in še toliko bolj »obstaja praktična potreba po močni državi in intervencionistični vladi«. Zato, ker politična oblast tu in sedaj ni takšna, a bi morala biti, se še ne gre odpovedati trajni skupni nalogi za takšno politično oblast in takšno državo. Nasprotno, bolj ko se država od tega odmika, nujnejši je vseobsežni boj zoper sile, dejstva in okoliščine, ki državo odmikajo od ideje (filozofije) o legitimni državi.
2
Kaj pa naj bi drugega storili?Ponoviti želim, da slovenska ustava določa zadostne in prepričljive temelje za filozofijo in prakso ustavnega komunitarizma.
3
Začenši z načelom socialne države v 2. členu. Predvsem pa s poglavjem o socialnih in ekonomskih pravicah. Prav posebej pomembne so v tem oziru določbe o socialni funkcije lastnine, o pravici delavcev do soodločanja/soupravljanja, pa o pravici do dela, primernega stanovanja, zdravega življenjskega okolja, kulturne in naravne dediščine ter o pravicah otrok in invalidov kot posebej ustavno zaščitenih subjektov itd. V vsebini slovenske ustave lahko prepoznamo osrednjo vrednoto institucionalizirane slovenske ustavniške filozofije: solidarnost!Solidarnost – iz teorije v prakso
A iz teorije je treba vendarle in končno narediti tudi – politično, družbeno – prakso. Politične stranke, ki se zavedajo nujnosti sožitja med demokracijo in socialnostjo, ali celo stavijo svojo identiteto na to sožitje, morajo biti osredotočene na politiko sožitja med delom in znanjem, učinkovito in otipljivo udeležbo delavcev pri dobičku v podjetjih, zaščito človekovega dostojanstva pri delu in ob delu, trajno morajo iskati mehanizme za učinkovito spodbujanje zaposlovanja, aktivno se morajo zavzemati za enako plačilo za enako delo, tudi za enakopravne obremenitve, pa za pravočasnost, predvidljivost, varnost in zdravje delovnega in naravnega okolja ipd. Posebej morajo storiti vse za reševanje problema prekarnega dela. Truditi se morajo za politiko zaposlovanja, ki bo pomenila uresničevanje intrinzične vrednosti dela, ta pa seže daleč onkraj gole administrativne ocene o stroških in finančnih koristih. Vključuje namreč odločilno moralno in etično razsežnost: volja do dela, veselje ob delu in učinkovit nadzor (preventivni in kaznovalni) nad vsemi oblikami kakršnegakoli trpinčenja ali šikaniranja pri delu.
Razmisliti morajo, kako znanju in izobraževanju vrniti status vrednote in enkratnega javnega dobra. Nujno in hitro! Spopasti se morajo s humanističnim in moralnim mrkom, ki senči slovenske univerze. Zajeziti morajo plaz tistih novih fakultet in programov, ki so v funkciji delovnih mest za učitelje, ne kakovostnega študija in bodočih zaposlitev. Trg stanovanj morajo vpeti v filozofijo socialne države, temelječe na enakopravni dostopnosti in solidarnosti. Bankam morajo učinkovito preprečiti zasužnjevanje državljanov kot dolžnikov in umetno ustvarjeno ropanje strank s spremembami v obrestnih merah. To so neustavna, ne le nečedna početja. Politiki štipendiranja, brezposelnosti in finančnih pomoči staršem z majhnimi otroki morajo vrniti status orodja pristne, pravno pravilno delujoče, iskrene in učinkovite socialne države. (Takoj anulirati zakonski institut »fiktivnega dohodka«!). Delavcem invalidom morajo zagotoviti zaščito onkraj slehernega dvoma o zakonitosti zaposlovalnih praks (nezakonitost in neustavnost praks in sodnega odločanja o njih sedaj bijeta v oči!).
Neustavnost revščine
Sodim med tiste, ki filozofsko verjamejo, da ideja socialne demokracije
4
sicer »ne predstavlja idealne prihodnosti, ne predstavlja niti idealne preteklosti. Toda med možnostmi, ki jih imamo na voljo danes, je boljša od vsega drugega.«5
Zato sem ob razmišljanjih, kateri takojšnji politični koraki bi bili primerna ponazoritev tega, da smo kot nacija, dnevna politika in državljanke in državljani resnično zavezani filozofiji o nujnosti obstoja in razvoja socialne države in socialnih pravic, sklenil: revščino je treba formalno opredeliti kot neustavni rezultat politike in družbene prakse! Družba, v kateri so socialna država, socialne pravice in solidarnost ustavni koncepti in vrednote, ne sme poznati in ne sme dopuščati revščine! Revščina mora biti v našem ustavnem redu prepoznana kot ustavno nedopustna družbena realnost. In kratkoročno odpravljena s pravno politiko!Spoštovani predsednik vlade, ministrice in ministri, ste pripravljeni na ta, ne le simbolični politični in pravni korak? Tudi brez našega podpisovanja peticij?
Dr. Andraž Teršek je ustavnik in pravni filozof, zaposlen kot univerzitetni učitelj na Univerzi na Primorskem, matično na Pedagoški fakulteti.V tekstu označene opombe so objavljene na spletu
1
Četudi sem se že srečal z nekorektnimi reinterpretacijami in razlagalnimi podtikanji, kaj odraža ali naj bi odražalo filozofsko stališče o funkciji države, se mi še podrobnejše pojasnjevanje, kaj je mišljeno s to filozofsko tezo, v funkciji zmanjšanja možnosti za tovrstne odzive ne zdi ne potrebno ne učinkovito.2
O legitimnosti in legitimni državi obsežno pišem v monografiji Teorija legitimnosti in sodobno ustavništvo. Univerzitetna založba Annales, 2014.3
Solidarnost in komunitarizem – po ustavi, Objektiv, 6. junija 2015.4
Ni mišljena slovenska politična stranka!5
Citati iz knjige Tony Judt: Deželi se slabo godi. Razprava o sedanjem nezadovoljstvu. Mladinska knjiga, 2011.
