Za vodo iz vodovoda in javno kanalizacijo ljudje v Sloveniji podobno kot na Madžarskem niso pripravljeni prispevati več kot tri odstotke svojega dohodka, za vse druge javne storitve so pripravljeni plačati več, pripoveduje predsednik Evropskega združenja za vodo EWA Károly Kovács. A če bomo vodovodne in kanalizacijske sisteme pustili propadati, bo voda postala zelo draga. »Ljudje se ne zavedajo, da vodo iz pipe plačujejo v kubičnih metrih, in ne v litrih kot ustekleničeno vodo.« Kovács spomini, da je kubični meter, ki v Sloveniji gospodinjstvo v povprečju stane okoli 60 centov, kar tisoč litrov vode.
1000 litrov je 1000 kilogramov
Tisoč litrov pomeni tisoč kilogramov. »Obstajata samo dva načina transporta vode. Po ceveh ali v steklenicah na tovornjakih. V Ljubljani po vodovodnih ceveh, ocenjeno približno, steče okoli 40.000 kubičnih metrov vode na dan, za kar bi potrebovali 2000 tovornjakov dnevno. Okoljsko in finančno edino smiselno je vodo zagotavljati po ceveh,« je ob robu delavnice, ki jo je ta teden soorganiziralo Slovensko društvo za zaščito voda, poudaril Kovács. Za gradnjo in vzdrževanje vodovodov in druge pripadajoče infrastrukture gospodinjstvo v Sloveniji v povprečju plača 4 evre na mesec, da bi za takšno ceno vodo prevažali na tovornjakih in jo prodajali ljudem v steklenicah, pa ni nobene možnosti. Zato je nujno treba zaščititi kakovost vode iz vodovoda. Vodne vire je treba zavarovati pred onesnaženjem tako v naravi kot v vodovodnih sistemih. Toda denarja za vzdrževanje slednjih zmanjkuje po vsej Evropi. Kljub temu EU še vedno nima nobene skupne definicije, kako izračunati strošek zagotavljanja čiste pitne vode iz vodovoda. Zato tudi tako različne cene storitev po državah in – kot dobro vemo v Sloveniji – tudi znotraj njih.
Minus na enem področju je plus na drugem
Družbe se bodo morale bolje organizirati, je prepričan Peter Goethals z Univerze v Gentu. Belgijski raziskovalec je skupaj s kolegi pregledal rabo tal v Flandriji in se lotil vprašanja, kako to rabo prilagoditi, da bi povečali njene koristi tako za vodne vire in okolje kot za družbo in ekonomijo. »Neki kmet se lahko odloči, da bo na celotnem zemljišču posadil poljščino, ki mu bo prinesla največji možni dobiček. Mi ga skušamo prepričati, naj zorje le 80 odstotkov zemljišča, petino pa prepusti naravnemu razvoju, ker bo imel zaradi tega nižje stroške z drugimi storitvami, recimo z zdravo pitno vodo,« pripoveduje Goethals.
Učinkovitejša organizacija pa ne bi prinesla zgolj nižjih položnic za pitno vodo, temveč tudi za odvajanje in čiščenje odpadnih voda. Za vsak kubični meter odpadnih voda prebivalci v Sloveniji zdaj za te storitve v povprečju plačajo dober evro. »Toda v odpadni vodi je toliko koristnih snovi, da nekateri razmišljajo, da bi bilo treba za odvzem in obdelavo odpadne vode gospodinjstvom celo plačati,« je opozoril Kovács. V ZDA tako že teče živahna razprava, čigava sploh je odpadna voda. »Uporabnik plača vsak porabljen kubični meter vode iz vodovoda in plačuje zanjo tudi, ko postane odpadna voda, torej je verjetno še vedno njegova in bi jo lahko prodal,« razmišlja Kovács.
Podjetja že vedo
V nekaterih podjetjih že vedo, da odpadki niso nujno strošek, temveč lahko postanejo koristna surovina. Tudi v Pivovarni Laško, kjer so stroške z odpadnim hmeljem in drugimi pivovarskimi odpadki znižali tako, da iz njih proizvajajo bioplin, ki nato po tovarni poganja viličarje. Letni prihranek: 150 tisoč evrov ali 0,2 centa na liter proizvedenega piva (ki stane pet centov). »Družbo je treba organizirati pametno in razviti prilagodljive in dobre rešitve, ki so najboljše danes in jutri, a jih bo mogoče prilagoditi tudi potrebam, ki bodo nastale čez deset ali dvajset let,« meni Goethals.
