Nemški dramatik Georg Büchner (1813–1837) je bil eden tistih, ki se jim je v življenju mudilo – pri triindvajsetih je že imel za sabo doktorat iz medicine (ukvarjal se je z živčevjem pri ribah), pestro revolucionarno kariero (zaradi pisanja in razširjanja revolucionarne propagande med kmeti in delavci je pred tiralico pobegnil iz zvezne dežele Hessen) in poleg igre Leonce in Lena še danes zelo cenjeni dramski besedili Dantonova smrt in nedokončanega Vojčka, v katerem se sploh prvič kot glavni junaki pojavijo proletarci. Je že vedel, zakaj se mu mudi, saj je usoda hotela, da je za posledicami tifusa umrl, še preden je dopolnil štiriindvajset let.
Büchner je bil torej nekakšen nemški Kosovel, le da je živel skoraj sto let prej, še pred marčno revolucijo, še preden je preostala Evropa izšla iz romantike. Büchnerju pa se je, kot rečeno, v dirki pred usodo mudilo – čeprav je ravno z igro Leonce in Lena zamudil rok za oddajo besedila na tekmovanju za najboljšo komedijo pod pokroviteljstvom stuttgartskega založnika Cotta. Vrnili so mu jo neprebrano in prvič je bila uprizorjena šele leta 1895, 60 let po njenem nastanku.
Ljubezni ne jemlje resno
Ta fatalistična ali celo nihilistična komedija, ki jo k temu žanru zaradi izrazite satiričnosti prištevamo s pridržkom in jo je sam avtor tako označil z dobršno mero ironije, namreč romantične ljubezni ne jemlje več resno. Za dramatika je zgodba prej izgovor za ukvarjanje s temo kritike nepravične distribucije dela, premoženja in oblasti med stanovi, še bolj pa podlaga za filozofsko kontemplacijo na temo spopada naključja in usode. Glavna je torej tema svobodne volje, ki ga je zanimala tudi z medicinskega vidika, zaradi česar je tudi neumorno izdeloval preparate ribjega živčevja, da bi dognal, ali je v biologiji (božjem načrtu) prostor svobode.
Leonce in Lena namreč, čeprav se trudita drugače, nista mnogo svobodnejša od rib. Živita vsak v svojem kraljestvu Pipi in Popo (bolj natančen prevod od Udovičevega bi bil nemara Lulu in Kaka, kar že aludira na ničevost aristokratske državne ureditve). Njun poskus pobegniti pred dogovorjeno poroko, s katero bi se reproduciralo ničevo življenje »plemenitega brezdelja« v obilju, ki se napaja v potu podložnikov, se izkaže kot neuspešen. Oba sicer pobegneta – seveda v romantikom ljubo Italijo – a ta upor je očitno že vračunan v kolesje usode, saj se tam, ne da bi vedela, kdo sta, zares zaljubita.
Posameznik, pena na valovih
No, zaljubi se vsaj Leonce in s tem ga avtor satirično spreminja v romantičnega junaka, Lena pa je bolj pragmatična, privoli bolj zaradi upora. Ta volja se izkaže za vdajo, saj ko se vrneta v kraljestvo Popo, aparat ceremonije že steče in namaškarana junaka, ki sta predstavljena kot svetovno znana avtomata, zasedeta zanju vnaprej predvideno strukturno mesto – in se poročita. In ves nesmisel in brezdelje dvornega življenja na eni strani in brezimnost in garaštvo plebejcev se lahko nadaljujejo.
Ne glede na to, kaj stori, kako se upira in v katero smer brca, je »posameznik le pena na valovih«; to je prepričanje, ki ga je Büchner izrazil v slavnem fatalističnem pismu svoji zaročenki in je ob sedanjih izjalovitvah poskusov upora v Evropi, denimo v Grčiji, zelo aktualno. Ta grenki amor fati so med drugim uprizarjali tudi tako pompozni režiserji, kot je Robert Wilson. Na naših odrih pa smo dramo Leonce in Lena nazadnje lahko videli pred štirimi leti v frfrasti mladinski predstavi Lutkovnega gledališča Ljubljana s poudarkom na mladostniški upornosti in kritiki potrošništva. Sodeč po napovedih se nam tokrat obeta nekaj precej bolj stiliziranega, najbrž s sporočilom, da se še nismo izkopali iz dreka. Pardon, iz popoja.
