Igralci kot veseljaški gostitelji zanetijo hrupno, vpadljivo dogajanje v središču ulice, nas nato zvabijo v zgornji hišni sobani, ulična podivjanost postopoma potone, vstopimo v zaseben, izoliran svet Tiestovih treh sinov. Dveh spontanih, razganjajočih, a v vsakem primeru nedolžnih otrok (Voranc Mandić in France Mandić) in mladeniča Tantala, z že izoblikovanim, samosvojim značajem, ki mu Gregor Prah skozi naporno kontemplacijsko držo že naloži odtenke ekscentričnega. Kot karavana obiskovalcev naposled sestopimo v ustaljeni odrski ambient, v katerem zdaj scenografija Marka Požlepa posnema (dalmatinsko) naravo le še skozi njene ključne simbolne zametke.
Milena Zupančič (Tantalova senca) najprej še dokaj »civilno opravljena« (kasneje že v karikirani starčevski, robustni podobi) izvede uverturo, napoved v krvavo antično dramo o kanibalizmu in bratskem maščevanju, ki ju je Seneka vstavil v boj med bratoma Tiestom in Atrejem. Za njun bestialni, kanibalski obračun je krivo Tiestovo zapeljevanje Atrejeve žene, vse zlo torej izhaja iz svojega nasprotja – ljubezni. Za to Senekovo dramo je med drugim značilno, da posamični prizori vsebujejo največ dva lika (ali zbor), kar ji vpisuje svojstveno dinamiko, ključen pa ostaja starogrški princip tretjeosebnega pripovedovanja krvoločnih situacij, ki naj svojo dramatičnost napnejo ravno skozi neprikazovanje teh akcij. A ta atribut drame postane šibka točka uprizoritve. Ko se dogajanje torej prostorsko ustali in prevzame kanoničen izvedbeni sistem, se skozi prizore vse bolj stopnjuje siromašnost režijskih invencij in že skorajda popolna odsotnost doslednega, poglobljenega upravljanja medsebojne in individualne psihologije ali odrskega gibanja, ki bi presegalo tehnične premike, se pravi upravljanje same »kemije« predstave.
Marko Mandić kot Atrej, Robert Waltl kot Tiest in Benjamin Krnetić kot Glasnik skozi raznolike manire v svojo navzočnost sicer polagajo obilico energije. Pri Krnetiću je ta očitno razporejena tudi v notranje stanje, in mu dodaja večjo kompleksnost pri karakterju, medtem ko pri Mandiću in Waltlu med besedami, izjavami, grimasami in akcijami vezi ostajajo potrgane. Nakopičena silovitost sicer je prisotna, tako rekoč nenehno, a vendar enosmerno in le navzven ter predvsem v obliki dikcije, ki ne posluša telesa in želi vsebinske suspenze (načrtovanje umorov) in grozote (Tiest nevede použije lastne otroke) vzpostaviti le s kriki, rjovenjem, silo, krči, le malo pa z umiki, zamolki ali kakršno koli dobrodošlo dvoumnostjo ali pomenljivim podtekstom. Ob koncu je že skoraj presenetljivo, da nas lahko tolikšna vsebinska dramatičnost pusti tako mlačne.