Tanja Vuzem: Na ulici je vse več mladih ljudi

Predvsem jih poskušamo obravnavati kot ljudi. Ko človeka spoznamo in mu predstavimo, kje in kako mu bomo ponujali podporo pri antideložaciji, skušamo zgraditi odnos s to osebo in vzpostaviti zaupanje. Pomagamo pri vsakdanjih stvareh, seznanjamo jih o pravicah, ki jim pripadajo. Govorim predvsem o ljudeh, ki so ostali brez službe ali prejemajo denarna nadomestila, socialne transferje in podobno.

Zmogljivosti seveda nimamo dovolj. Imamo 26 nastanjenih oseb v dveh stanovanjih, najetih na prostem trgu, preostale zmogljivosti pa v hišah in stanovanjih javnega stanovanjskega sklada ljubljanske občine. Financerji so ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, mestna občina in fundacija FIHO.

Predvsem bi problematizirala visoke stroške upraviteljev. S tem imamo izkušnje vsi najemniki in lastniki stanovanj. Lahko dobijo subvencionirano najemnino do 80 odstotkov, elektriko tudi še nekako zmorejo plačati, stroški upraviteljev stavb pa so pogosto visoki, previsoki. Tukaj se ponavadi dolg začne.

Žal se večina še vedno ne zaveda realnosti. Če ta stvar vsaj posredno ne pride blizu človeka, si težko širiš obzorje za razumevanje tega problema. Zelo pomembno je, kako močno socialno mrežo ima posameznik. Pogosto človek misli, da ima močno socialno mrežo, a to zares ugotovi šele, ko pade. Takrat se vidi, kdo ti je pripravljen pomagati. Marsikdo se znajde popolnoma sam.

To je ključen moment za posameznika, ki čuti bedo na lastni koži. V Ljubljani je kar dobro poskrbljeno za osnovne potrebe – za hrano, prhanje, prenočišča. Pri zavetiščih smo omejeni glede števila prenočišč. Na tem področju bi bilo dobrodošlo odpreti več dnevnih centrov.

Zadnjega ne moremo reči. Za hrano in čistočo pa v grobem je poskrbljeno, pri čemer še vedno ostajajo ljudje, ki ne pridejo do nas. Ki so slabše mobilni in imajo ekstremnejše osebne situacije. Do njih skušamo priti prek individualnega terenskega dela. Prizadevamo si predvsem, da te človek spusti blizu. Gre za osebni odnos do človeka na cesti kot sočloveka. Ta človek je bil velikokrat pohojen. Skušamo doseči, da pridobi nazaj osnovno zaupanje. Da se odzove, če mu prineseš kavo ali tortico iz dnevnega centra. Ker v dnevni center ne bo prišel.

Vse več je mladih. Tistih, ki pridejo iz raznih zavodov. V naš dnevni center prihajajo različni ljudje z različnimi ozadji. Opažamo, da je veliko starejših upokojencev, ki v določenem času meseca pridejo po osnovne stvari, kot so kruh in oblačila. In hitro tudi gredo. Spekter postaja zelo širok.

V zadnjih treh letih je tega pojava veliko, je bolj viden, tudi mi smo bolj pristopili do njih. Nekateri naši uporabniki so dobili otroke.

Osnovna oblika nastanitvenega programa, ki smo jo začeli leta 2008, je bila zamišljena kot vključitev uporabnika in uporabnice za 18 mesecev. Čez čas se je izkazalo, da obstaja določena skupina ljudi, ki jim 18 mesecev ni dovolj, da bi se bivanjsko osamosvojili oziroma potrebujejo psihosocialno podporo dlje časa. Prišli smo do tega, da mora program omogočiti možnost trajnejše vključitve. Leta 2013 smo v ta program vključili prvo brezdomno družino, s katero smo delali že pred tem. Dekle je zanosilo, s fantom sta živela v samskem domu, kjer niso sprejemali parov, in ostala sta še brez stalnega bivališča. Ko je rodila, so v samskem domu rekli, da z dojenčkom tam ne morejo biti. Kam naj potem gredo? Na cesto? Tako smo jih vključili v program nastanitvene podpore.

Še vedno ji ponujamo podporo, a živijo sami. Za zdaj še v prostem najemu, prijavili pa so se na razpis za neprofitno stanovanje. Oddali so vlogo za bivalno enoto, ki jo bodo kot družina verjetno prej ali slej dobili. Bi rekla, da po svojih najboljših močeh družina napreduje, nekako živi družinsko življenje in izpolnjuje vse obveznosti.