Ne, to v spomladi predstavljeni »beli knjigi« o pokojninah ne piše. Bo pa pisalo v enem izmed prihodnjih, morda že kar v naslednjem predlogu reforme pokojninskega sistema. Demografija je neizprosna in demografija je bolj ali manj vse, na kar se bela knjiga sklicuje. Poleg iz evropske komisije, IMF in OECD »zapovedanih politik«, seveda. Ki razen demografije prav tako ne omenjajo skoraj ničesar drugega. Življenjska doba, starostna struktura, umrljivost, rodnost, razmerje med delovno aktivnim prebivalstvom in upokojenci, stopnja zaposlenosti... Demografija je razlaga »stanja javne blagajne« oziroma njene »obremenjenosti«, aktualne in pričakovane (»projicirane«), s pokojninskimi izdatki, in istočasno ultimativni razlog pokojninske »reforme«. Binarni: če – potem.
Demografija ni bila bistvo niti prvega splošnega oziroma državnega pokojninskega sistema (pruskega oziroma nemškega) niti kasnejših (v okviru države blaginje po drugi svetovni vojni). Seveda je bila v »aktuarskih« izračunih upoštevana (in seveda je bila »ugodna«), toda pomembno je bilo vse kaj drugega, od političnih do ekonomskih dejavnikov. In med slednjimi je bila vzdržnost javnih financ spet obrobna. Bistveno je bilo, da sta rast produktivnosti in s tem gospodarska rast več kot zadostni za financiranje pokojninskih blagajn, stabilnost javnih financ in – rast plač.
Drugače rečeno, ob rasti produktivnosti, primerljivi z nemškimi stopnjami v drugi polovici 19. stoletja ali (zahodno)evropskimi v treh desetletjih po drugi svetovni vojni, staranje prebivalstva ne bi postalo bistvo pokojninskih reform. Demografija je demagogija, so pred več kot desetletjem nemškemu (socialdemokratskemu) kanclerju Gerhardu Schröderju zabrusili nasprotniki njegovih reform. Pomagalo ni, rezultat pa je protisloven. Nemčija svoje mednarodne konkurenčnosti, s katero zadnja leta zapored podira lastne rekordne presežke v plačilni bilanci, ni zagotovila z večjo produktivnostjo, zato ima s pokojninami podobne težave kot države z bistveno manj konkurenčnim (in bolj zadolženim) gospodarstvom. Še več: bolj ali manj ničelno rast produktivnosti (in plač) naj bi znova umetno oživljali z, med drugim, zaostrovanjem upokojitvenih pogojev (pod delovnim geslom 69 let).
Da razvita gospodarstva ne morejo rasti enako hitro kot manj razvita, je razumljivo. Tudi kitajska rast se ustavlja. Kar je manj razumljivo oziroma očitno za zdaj sploh popolna uganka, je dejstvo, da produktivnost (skorajda) ne raste, čeprav so vsenaokrog domnevna tehnološka čudesa. Je mogoče, da internet, biokemija, avto-mobili, roboti itd. niso družbenoekonomsko tako revolucionarne iznajdbe kot šivalni stroj, parni vlak, elektrika, telegraf in motor z notranjim izgorevanjem, ali pa je posredi kaj drugega? Bodo morda današnje tehnologije šele jutri povzročile skok produkcije? Je težava v statistiki, ki je nekoč zaznavala sestavljanje in prodajo enciklopedij, dela pri wikipediji in brskanja po njej pa ne more (kot tudi ne more vrste drugih transakcij v »delitveni« ekonomiji)?
Če produktivnost ne raste in če je zato gospodarska rast (razvitega sveta, tudi Slovenije) v najboljšem primeru mlahava (in bo, glej Japonska, takšna še vrsto naslednjih let), problem ni samo »večji« od vseh, s katerimi so imele opraviti sedaj žive generacije, temveč je predvsem »drugačen«. Paradigma, po kateri rast produktivnosti in gospodarstva zagotavlja »vse ostalo«, bi bila mrtva. In kakor Thomas Piketty trdi, da je bilo obdobje »pravične delitve« v večjem delu 20. stoletja pravzaprav izjema v zgodovini človeštva, se je nemara treba vprašati, ali ni bila tudi skokovita rast produktivnosti (nekje od leta 1870 in do 1970) zgolj epizoda, kakršne tisočletja prej ni bilo in je tudi poslej zelo dolgo ne bo.
Kot rečeno, zgornje vprašanje »prav zdaj«, ko je umetna inteligenca premagala človeka v goju, ko so letalniki in samovozi začeli dostavljati blago, ki so ga naročili hladilniki oziroma pralni stroji, in ko vaš telefon bolje od vas ve, kod ste kolovratili sinoči, najprej zveni čudaško. Je pa več kot neprijetno, da ga nihče ne more zavreči kot neumestno.
Ker nihče ne ve in ne more vedeti niti tega, ali je gospodarska rast kot družbenoekonomski »koncept« odslužila ali bodo tehnološke spremembe v naslednjem desetletju ali dveh vendarle omogočile »zadostno« rast produktivnosti, so zgolj demografsko utemeljene pokojninske reforme nujno nikoli dovolj radikalen (ker bi bilo politično nesprejemljivo) in ob ničelni rasti produktivnosti nikoli končan »proces«. V najslabšem primeru bo upokojitvena meja iz uvoda lepega dne morala biti premaknjena v onostranstvo, onkraj statistično dočakane povprečne starosti, v najboljšem primeru s pokojninami (in drugimi socialnimi transferji ali kar univerzalnim temeljnim dohodkom) ne bo javnofinančnih težav niti, če bo na enega »transferiranca« prišla le, recimo, četrtina zaposlenega (in, heh, pol robota).
Prvo bo prišlo »samo od sebe«. Za uresničitev drugega scenarija bi bila že zdaj potrebna politika, ki bi artikulirala ključni problem – družbenoekonomski koncept. Da slovenska politika tega ni sposobna, je manj skrb zbujajoče kot to, da so tudi »razvite« politike zaposlene zgolj s posledicami lastne kratkovidnosti. To dela najslabši možni (pokojninski in sploh družbeni) scenarij veliko verjetnejši od slehernega kolikor toliko znosnega.
