Z njim smo hkrati zadovoljni vsi in nihče. To, da imajo socialni partnerji pomisleke, je upravičeno, saj na predlog vsak gleda s svojega vidika. Zakon je vedno kompromis. Menim, da gredo rešitve v pravo smer, a so še potrebne dodelave in uskladitve različnih stališč. Nikakor pa ne bi bilo dobro nekega tujega sistema, na primer nemškega ali avstrijskega, prenesti k nam. V Sloveniji imamo vendarle drugačno tradicijo, okolica je drugačna, prav tako ekonomske razmere. Za primer vzemimo mobilnost, ki je v Evropi in v svetu povsem nekaj običajnega, pri nas pa gredo ljudje s težavo iz Kopra v Maribor. Graditi moramo na svojih izkušnjah, tudi na napakah iz preteklosti. To v poklicnem izobraževanju že ves čas počnemo. Zato tudi avstrijska podjetja zelo rada zaposlijo mnoge, ki končajo šolanje pri nas in živijo ob meji. Tudi to je dokaz, da imamo dobre šole, dobre učitelje in dobre mentorje pri delodajalcih.
Kljub vsemu pa pogosto uspešna slovenska podjetja, na primer strugarska, tarnajo, da nikakor ne dobijo ustrezno usposobljenih ljudi, ki bi delali pri njih.Če pričakujemo od mladega, da bo sedel za določen stroj in znal z njim delati tako kot nekdo, ki to počne že deset let, se motimo. Mladega moramo v poklicni šoli opremiti z znanji, spretnostmi in kompetencami, da se bo znal svojemu konkretnemu delu čim prej prilagoditi, prav tako pa bo pripravljen na spremembe na delovnem mestu ali morda celo na menjavo poklica. Ljudje v prihodnosti namreč ne bodo imeli samo enega poklica vse življenje, kaj šele zgolj enega delodajalca.
Prav prilagajanju oziroma spoznavanju učečega se in delodajalca pa je namenjeno vajeništvo. Če imata oba enake interese, bodo tudi rezultati dobri. V poklicne šole smo zato že uvedli praktično usposabljanje pri delodajalcu. Tam dijak spozna naprave, klimo v podjetju, pravila, ki so v delovnem okolju drugačna kot v šoli. To pa ni več stvar sistema, pač pa njegove implementacije. In tu se da še marsikaj narediti. Treba je poiskati skupne interese vseh vpletenih in jih povezati. Ponekod so želje po sodelovanju šol in delodajalcev velike, na primer v Velenju in okolici, drugje jih je treba še spodbujati. Seveda pa bo sistem moral poskrbeti tudi za primerne finančne subvencije, davčne olajšave ali kaj podobnega za podjetja, ki so to pripravljena početi in za to prevzemajo tudi odgovornost.
Torej se ne strinjate s tem, da dijaki po končani srednji šoli pogosto nimajo zadostnega ali pravega znanja?Naše poklicno izobraževanje je dobro, tudi šole so dobro opremljene in učitelji usposobljeni. Vendar pa tudi v njih, kot povsod drugod, vlada gaussova krivulja. Dijaki so bolj ali manj odlični. Dobro je, da povsod v šolskem sistemu od vsakega posameznika zahtevamo največ, kolikor je zmožen. To je od človeka do človeka različno. Delodajalci nas opozarjajo, da dijakom manjkajo mehke veščine, ki pa jih posameznik ne dobi samo v šoli, temveč tudi v neformalnem okolju. Vajeništvo pa bi lahko v prihodnje učečega se in potrebe delodajalca hitreje povezalo. Ta sistem je značilen za države, kjer nimajo velikih težav z brezposelnostjo mladih. Te države imajo običajno tudi močno tradicijo izobraževanja na delovnem mestu. Mladi tam ne vidijo karierne perspektive le skozi izobraževalni sistem, ampak tudi skozi sistem dela.
Kaj pa pri nas, gresta v praksi skupaj poklicno izobraževanje in kariera? Ali pa je ta verjetnejša pri mladih, ki se odločijo za gimnazijo in študij?Seveda gresta skupaj, dokaz za to so uspešni posamezniki, kot je denimo poslovnež Joc Pečečnik, in še veliko je takih. Glavno vprašanje je, kaj posameznik želi in kje vidi možnost to uresničiti. Pomembna je njegova informiranost. Poznati mora možne poti in področje dela, v katero se spušča. Na primer, mladi se redko odločajo za šolanje na področju gostinstva in turizma, ker so prepričani, da bodo morali delati takrat, ko se bodo drugi zabavali. Je to res tisto, kar je za to področje najbolj značilno? So dovolj informirani?
Srečate še koga, ki vam pove, da se vpisuje v gimnazijo, da mu »ne bo treba delati«?Tudi takšni primeri ostajajo. Sam sem gimnazijec, pa to nič ne pomeni. Vsi delamo in vsa dela so častna. Smo majhna država in potrebujemo vse poklice. Vseeno je, katero pot v življenju ubereš, če je le izbrana na podlagi tega, kar želiš početi. Le tako boš to z zadovoljstvom počel pomemben del življenja. In le tako lahko uresničiš samega sebe. Določeno obdobje sicer vsak lahko zdrži na delovnem mestu, ki mu ni všeč, a kariero, ki ste jo omenili, na takšen način težko zgradi. Osebno pa verjamem v mlade in v njihove odločitve. Razmišljajo popolnoma drugače kot starejša generacija. Digitalizacija jim je pisana na kožo. Treba jim je dati priložnosti in jim naložiti obveznosti – v šoli, doma in pri delodajalcu.
Koliko pa naj se mladi pri izbiri poklicne oziroma karierne poti opirajo na stanje na trgu dela?Zelo pametno je imeti v mislih predvsem napovedi, kam gre razvoj. Pomembni so na primer digitalizacija, avtomatizacija, zelena dela, pridobivanje energije iz alternativnih virov, storitve. Dobro pa je imeti v mislih tudi velike študije na evropski ravni. Te kažejo, da bomo v prihodnje potrebovali le okoli 30 do 35 odstotkov ljudi, ki bodo imeli visoke kvalifikacije, medtem ko bodo potrebe po kadru s srednjimi kvalifikacijami precejšnje – ocene napovedujejo od 50 do 55 odstotkov. Kako se bodo razvijala posamezna področja, pa je težko napovedati. Spomnimo se gradbeništva, ki je bilo v razcvetu, potem pa je vanj zarezala kriza. Pred izbiro karierne poti mora biti vsak posameznik dobro informiran, za kar je zgolj obisk informativnega dneva ob koncu osnovne šole odločno premalo. Na spoznavanju poklicev bi bilo treba v osnovnih šolah še temeljiteje delati. In na tem, da bi se mladi znali podjetno odločati. To ne pomeni, da je vsak podjetnik, pač pa da zna ustvarjalno priti od ideje do izdelka.
Ob tem pa je popolnoma vseeno, ali se za neki poklic, denimo za strugarja, priučiš pri 18 ali pri 35 letih. Glavna so znanja, spretnosti in kompetence. Brez vseživljenjskega učenja pa se tako ali tako ne bo več dalo živeti. Že doma se moramo ves čas izobraževati, da lahko uporabljamo sodobne gospodinjske aparate. Če to počnemo tudi na strokovnem, digitalnem in jezikovnem področju, na trg dela vstopamo z večjo vrednostjo.
Kakšne so bile vaše osebne poklicne in karierne želje v otroštvu?Oče si je želel, da bi postal popravljalec televizorjev in podobnih aparatov. Jaz sem odločil, da grem v gimnazijo. Ko sem jo končal, sem rekel, da grem študirat industrijsko fiziko, pa je bil oče še vedno skeptičen, češ kaj pa bom s tem počel. Kratek čas sem delal v tovarni Tomos, ker sem bil štipendist, potem sem postal profesor in ravnatelj v tehnični šoli v Kopru. Prav na vseh delovnih mestih, tudi ko sem bil državni sekretar na ministrstvu, pa so mi znanja s področja fizike prišla prav tako pri delovanju kot pri razmišljanju. Ni tako pomembno, katero pot ubereš. Vprašanje je, ali je uspešna ali ne, ali smo sprejeli izziv in se ga lotili ali ne.
Pa vendar se verjetno marsikateri dijak v prvih tednih prvega letnika srednje šole sprašuje, ali se je odločil za pravo šolo. Kaj svetujete takšnim?V nekaj dneh ali tednih se ne da ugotoviti, ali šola za nekoga prava ali ne. Svetujem jim, naj še malo počakajo, se posvetujejo s profesorji in mentorji, se morda dogovorijo za obisk podjetja, ki se ukvarja s tem, za kar se šolajo. Upam pa, do so to že prej naredili in ne bodo imeli teh težav. Naš šolski sistem je zelo prehoden in zdaj, ko so generacije majhne, je prehajanje med programi enostavno, tako med šolskim letom kot po koncu opravljenega letnika. Seveda pa je na tak način dovoljeno oziroma priporočljivo zgolj popravljanje napak, ne pa menjanje šol kot po tekočem traku – saj tudi zakon tega ne dovoljuje. Nikakor ni dobro takoj vreči puške v koruzo in obupati. To sem dijakom svetoval tudi, ko sem bil ravnatelj.
