Jan Cvitkovič: Brez kričanja, smejanja in poplave besed

Cvitkovič zatrjuje, da se v Otrocih Adama in Eve ne skriva kakšno posebno sporočilo. Pravi le: »Predstava se ukvarja z življenjskim ciklusom, in to na nezatežen način. Gre za predstavo o štirih tujcih, ki na koncu postanejo prijetna družinica.« Projekt je zastavil kot nekakšen laboratorij življenja, v katerem je posamezne scene in prizore sestavljal iz lastnega nezavednega, te pa so nato nadgradili še drugi sodelujoči ustvarjalci.

Že nekaj časa sem imel idejo, da bi se preizkusil v gledališču, saj se mi je zdelo, da si tu lahko vzamem veliko več svobode kot pri filmu, kajti v gledališču je vse skupaj veliko bolj živo, se dogaja hitreje in ne potrebuješ tako velike mašinerije za sabo. Mislim, da ima gledališče ogromno prostora za izražanje, več, kot si ga večina ustvarjalcev običajno vzame. Pravzaprav sem v teater padel podobno kot v film, brez nekega posebnega predznanja. Uživam namreč, če padem v neko neznano situacijo in se moram nato v njej znajti. Zato me v tem trenutku gledališče celo bolj navdušuje kot film. Konec koncev – če imaš neko umetniško vizijo v glavi, ni pomembno, skozi kateri medij jo izraziš.

Ne. Na začetku, ko sem ustvarjal šele ogrodje, sem sicer imel idejo, da bi v predstavo vstavil določene inserte iz svojega kratkega filma Sto psov, a ker se je proces nato tako dobro razvijal, sem vedno bolj dojemal, da tega varnega zavetja ne bom potreboval, in sem to namero opustil.

Predstava je nastajala tako, da sem sam najprej nastavil bazo, nato pa smo jo z igralci začeli nadgrajevati, zaradi česar so se nekateri prizori oblikovali kar na samih vajah. Zelo pomemben je bil proces priprav ob pomoči Nataše Burger, ki je igralce pripravljala že na vloge v nekaterih mojih filmih, in sicer z metodo sproščanja, ki naj bi pripeljala do odpiranja v povsem intuitivnih in nezavednih situacijah. Na eni izmed vaj za predstavo Otroci Adama in Eve je denimo prvi igralec imel nalogo, da govori, kar mu pač pade na pamet, drugi pa je bil njegov notranji glas, ki se je odzival na izrečene besede. Moj cilj je namreč, da sodelujoči odvržejo racionalni pogled na stvari in postanejo resnično oni sami, s tem pa je tudi komunikacija med njimi čista, neokrancljana. Hotel sem, da igralci najprej začutijo in dojamejo, v katero smer se giblje predstava, nato pa so se počasi tudi sami začeli vklapljati v proces. Sicer nisem imel vnaprejšnje zamisli, da bi improvizirane tekste z vaj uporabil v besedilu, vendar sem nato dojel, da je kar nekaj tega materiala izjemno dobrega, zato sem ga vtkal v predstavo. Včasih je zato govor zelo nelogičen, ampak po mojem mnenju deluje veliko močneje kot pripovedovanje vsakdanjih smiselnih stvari.

Film ali gledališka predstava je nekakšna žival, je projekt, ki je sestavljen iz številnih členov, ne le režiserja in igralcev, zaradi česar ne moreš preostalih sodelujočih pustiti nekje na periferiji. Zato poskušam vsem dati samozavest, da ustvarjajo nekaj, česar doslej še niso, in tako zaživijo. Dokler vsi ne dojamejo, da so del te zgodbe, se ne lotim dela, ko pa vidim, da so se razživeli tudi tehniki, vem, da je to to.

Kot izhodišče sem vzel nekatere svoje stare tekste, med katerimi so posamezni deli pesniške zbirke Lačna žival, drugi pa so čakali še neobjavljeni. Vendar se zadeve nato nisem lotil na klasičen način, saj si nisem rekel, da bom pisal zgodbo o tem in tem, temveč sem čakal, da se stvari same organsko sestavijo. Čeprav v vsakdanjem življenju nisem preveč potrpežljiv človek, v umetnosti verjamem v stavek: »Z močjo mirnega čakanja se doseže zmaga.« Menim, da človek, ki se ukvarja z umetnostjo, ne sme biti manipulator in hlastač, torej ne sme ustvarjati na silo.

Ena od inspiracij za predstavo je bil stavek iz Salingerjevega teksta Teddy, v katerem deček pravi: »Adam je ugriznil v jabolko, v katerem sta bila logika in intelektualizem. Šele, ko izpljuneš to navlako ven, vidiš stvari take, kot so v resnici.« Tudi v moji predstavi ni intelektualizma, ni logike, torej ne gre za neki hud filozofsko-biblični smisel. Enostavno mi je padlo na pamet, da smo vsi otroci Adama in Eve.

Da, kajti smrt je verjetno temeljni problem zahodne civilizacije, saj jo prepogosto ignoriramo. Danes večino ljudi, za katere vemo, da jih kaj kmalu čaka smrt, pošljemo stran, skrijemo jih v bolnišnice, da jih ne vidimo med umiranjem. Posledično nas je strah smrti, kar pomeni, da nas je strah tudi življenja. Ne razumemo namreč, da sta smrt in rojstvo najpomembnejši točki življenja, in če ti dve točki odrivamo stran, tudi življenje, ki je daljica med njima, odrivamo od sebe.

Nisem želel predvsem tistega, kar je bilo prikazano že stokrat ali tisočkrat. Nisem želel klasičnega gledališča, torej poplave besed, kričanja, kreganja, smejanja, preveč informacij naenkrat, saj bi bilo potem nemogoče, da gledalec kar koli sliši in vidi.