Res je, in sicer iz več razlogov. Prvi je ta, da sem na vileniški festival čustveno navezana, tu sem namreč leta 1989 prejela kristal vilenice, česar se še vedno živo spomnim. Drugi razlog mojega zadovoljstva je, da gre za prvo resno mednarodno nagrado, ki sem jo dobila v tako imenovani regiji, torej na območju nekdanje Jugoslavije. Dejstvo je, da ta prostor še vedno doživljam kot svoj. To je tudi nagrada, ki me je ni sram sprejeti, saj ima določen ugled in so jo v preteklosti dobivali ljudje, ki jih cenim. To se mi zdi pomembno. Vesela pa sem tudi zato, ker so nagrado podelili ženski; slučajno sem to jaz, morda bo prihodnje leto še katera druga.
V šali ste omenili, da je takrat, ko ste prejeli vileniški kristal, kmalu padel še berlinski zid. Če bi nadaljevali v podobnem slogu: do kakšnega prelomnega dogodka bi utegnilo priti letos?Česa pa si sploh želimo? Mislim, da je to pravo vprašanje, kajti če hočemo razmišljati o prelomu, je treba imeti tudi željo, sanje, da tako rečem. Toda katera je bila zadnja utopija? Hipijevska. Lahko se nam zdi naivna, lahko se ji smejimo, toda to so bile kljub vsemu neke sanje, kakršnih zdaj ni več. Danes nam ni pomembno nič razen nas samih, torej naših teles in tega, kar pač počnemo, vse drugo nas niti ne zanima. Skratka, lahko bi odgovorila kot ameriška misica: da si želim mir na svetu (smeh), toda v resnici smo se znašli v nenavadnem času, ki ga ne znajo povsem pojasniti niti pametnejši od mene.
Naj se navežem na berlinski zid: mislim, da je življenje danes vsaj za tiste, ki so bili rojeni po njegovem padcu, lažje, kot je bilo nekoč. In sicer zato, ker nimajo spomina – zdi se jim, da je svet že od nekdaj tak, kot ga poznajo. Toda za ljudi moje generacije, pa tudi za mlajše, ki se spominjajo tistih časov, ter za one, ki so veliko potovali in imajo izkušnje – za vse nas je sodobni svet precej problematičen, kajti v njem vladajo razmere, ki jih je težavno živeti in še težje prenašati. Izjema so oportunisti in upognjenci, tisti, ki menjajo dlako z danes na jutri – ampak oni tako ali tako ne razumejo, kaj se dogaja.
V čem je po vašem mnenju glavna težava?Med drugim v tem, da v družbi kot celoti ni več pravega dialoga, ni prenosa izkušenj, izmenjave med generacijami. Vsak živi v svojem mehurčku. Od nas se pričakuje le še to, da sprejmemo stanje, kakršno je, in se znajdemo po svoje, kakor pač kdo. Kajti življenje je danes okrnjeno na golo iznajdljivost – torej na to, da ti bo tako ali drugače uspelo v tem neumnem okolju. Kdor se ne znajde, velja za bedaka. Podobno je kot na inteligenčnem testu: če se ne znajdete med vsemi tistimi liki, izpadete iz igre. Saj živimo normalno, rinemo vsak zase in niti ne razmišljamo; in šele ko se za hip ustaviš ter malce premisliš, spoznaš, da so se zgodile številne spremembe, nekatere večje, druge komaj opazne.
Gre za pomanjkanje spomina, zgodovinske in družbene zavesti?Saj si vendar vsi prizadevajo, da zgodovine ne bi bilo, da bi se zdelo, kot da se je vse začelo včeraj; nenehno se ustvarja pozaba, in to na več različnih ravneh. Tako nas politiki na primer prepričujejo, da živimo v najboljšem od možnih svetov, in nam vlivajo strah pred kakršnimkoli tveganjem. Zato tudi ves svet molči, češ, ne spreminjajmo ničesar, ker je lahko kvečjemu slabše. Poglejte samo ameriške volitve. Vsi si želijo, da bi zmagala zanič kandidatka, toda samo zato, da ne bi zmagal še bolj zanič kandidat. Ker bi bilo potem morda še huje. Pred kratkim se je neki Američan spraševal, kako bi poimenovali sistem, v katerem na oblast prihajajo najslabši – pa saj tak sistem je povsod, na Hrvaškem traja že dolga leta, na položajih so primitivni, neizobraženi ljudje, zločinci in celo morilci. Kajti normalni so dvignili roke, kar je docela razumljivo. Če ni več nobenih meril in je vse relativno, se pameten človek v to ne bo spuščal; zato so na oblasti tepci, ki se jim še celo zdi, da si to zaslužijo.
Pravzaprav se zdi nenavadno, da do upadanja meril prihaja prav v času, ko je na voljo več informacij in znanja kot kadarkoli prej.Tudi digitalna kultura je del problema, prav njena »demokratičnost« je ustvarila prepričanje, da ima vsak pravico do svojega glasu; vsak lahko pove svojo zgodbo in vse so vredne – enako. Globalno digitalno okolje ponuja običajnemu človeku preveč informacij, potem pa se od njega pričakuje, da jih bo razumel, ovrednotil, da bo sodeloval v demokratičnem procesu ... On pa nima več časa za nič, ne za izobraževanje, ne za svoje otroke, ne za ostarele starše, še za lastno življenje ne. Kako naj se ukvarja še z nekakšno refleksijo?
Pa se potem, če je tako, sploh lahko kaj premakne na bolje?Mislim, da se lahko. Toda ugotoviti je treba, kako; kajti podpisovanje peticij očitno ne bo zadoščalo za premike. Vsi pravijo, da je levica šibka. Res je, toda verjetno je šibka tudi zato, ker ne najde več pravega načina za delovanje. Razmere so se spremenile, tudi na mentalni ravni. Vzemimo za primer vsesplošno stigmatizacijo spremembe kot take: ta povzroča psihološki mehanizem, ki poraja odzive v slogu: »Čemu bi šel na volitve, če se tako ali tako ne bo nič spremenilo?« Zdaj ni več čas zdrave skepse, temveč popolne apatije.
Vsakdo se umika v svoj zasebni bunker in pri tem mu še dodatno pomaga tehnologija. Povežete se z internetom in se s tem v resnici odklopite od sveta, čeprav imate obenem občutek, da delujete, da ste prisotni: anonimno komentirate na portalih, na facebooku objavljate povezave do pomembnih vsebin, tvitate ... Vse to vam daje občutek moči, toda v resnici ste povsem nemočni. Kot novinar ste gotovo opazili, da so začeli časopisi in drugi mediji poročati o tem, kaj je nekdo objavil na svojem profilu. Mar ni to popolnoma infantilno? Da, živimo v nekakšni infantokraciji – igramo se v digitalnem prostoru in imitiramo življenje, lahko počnemo vse, kar se nam zazdi, in pri tem ničesar ne tvegamo, še na neprijetno elektronsko pošto ni več treba odgovoriti, ker lahko vedno rečemo, da je padla v spam.
V tem pogledu je celo tale intervju nepotreben, kajti prišlo je do popolne nivelizacije vsebin in pravzaprav je skoraj vseeno, o čem se pogovarjava – eni pač razpredajo o družbenih ureditvah, drugi pa o tem, kako se je treba našminkati, toda vse to se zdi približno enako nepomembno. Skratka, pustili smo se pretentati; v resnici identiteta ni poljubna, kakor je to na spletu, in svet še vedno ni enak za bele ali za črne, za bogate in revne, za ženske in moške.
Verjetno pa razlog za takšno stanje, to odsotnost duha, če tako rečem, ni le v tehnologiji.Seveda ne. Mediji in splet zgolj pripomorejo k preobračanju vrednot in konfiskaciji spomina, gre za večslojne procese, ki se dogajajo skozi celotno tkivo družbe, od popularne glasbe do učnih vsebin v osnovni šoli ali javnega diskurza. Resnih kriterijev ni več, vse je Wikipedija, kjer o isti stvari obstaja več nasprotujočih si besedil, odvisno od tega, ali berete hrvaško ali srbsko, nemško ali francosko različico; in kjer je o Severini napisano več kot o Nikoli Tesli, o Ceci več kot o Krleži ... Pa si predstavljajte, da je to vaš edini vir. Zakaj mislite, da sem si dala narediti svojo spletno stran?
Ker niste zadovoljni s tem, kar o vas piše na Wikipediji?Ker profesor književnosti ali organizator nekega kulturnega dogodka danes ne zna več sam sestaviti treh stavkov o osebi, ki jo je povabil na literarni večer, ampak gre gledat na splet. Po navadi sicer še vedno na Wikipedijo; da bi poiskal mojo spletno stran, je najbrž že preveč zapleteno. Pred časom so me recimo povabili v Berlin, da bi imela pogovor s študenti primerjalne književnosti. Vprašala sem jih, kaj berejo; odvrnili so, da Žižka in Lacana. Kaj pa od literature, me je zanimalo. Nič, so mi povedali, za to nimajo časa. Ničesar? Ne. Pa berejo vsaj časopise ali književne priloge? Ne. Na koncu je ena študentka plaho priznala, da bere fan fiction. Kaj je to, sem bila radovedna. »To je kot Harry Potter, samo da je za odrasle,« mi je pojasnila. To so torej bodoči doktorji primerjalne književnosti, učijo se zgolj teorijo, da bodo znali ustvarjati koncepte in se prodajati na intelektualnem trgu; da bi književnost dejansko brali, ni niti potrebe niti časa. Zakaj je tako? Ker so njihovi profesorji isti.
Prav na vaši spletni strani ste tudi objavili misel, da nekega dne morda ne bo več literature, samo še literarni portali z navedki in odlomki, ki bodo pričali o tem, da so nekoč obstajali pisatelji – tako nekako kot zvezde, katerih svetloba potuje še dolgo po tistem, ko umrejo. Je res vse tako instantno?Ali poznate zbirko Save the Story, kjer v okrajšani in jezikovno poenostavljeni obliki izhajajo znana književna dela? Iz klasikov delajo slikanice, da bi bili lažje razumljivi otrokom; toda te iste knjige potem berejo tudi dijaki ... Skratka, prihodnost je v slikanici. Saj sem tudi jaz pisala knjige, kot je na primer Življenje je bajka, kjer sem adaptirala ali karikirala znana dela; temu so rekli postmodernizem. Toda to niso bili nekakšni povzetki, temveč nova zgodba po nekem motivu, to je bil dialog, polemika, pa tudi poklon, vzpostavljanje kontinuitete; sporočilo je bilo, da lahko književnost kot sistem obstaja samo, kolikor se zavedamo besedil, ki so bila pred nami. Danes pa vsi mislijo, da za branje knjig ne potrebuješ nobenega znanja.
V smislu, da ti je pač nekaj všeč ali pa ne?Pa saj morate vendar razumeti, kar berete! Davno tega sem napisala roman Štefica Cvek v krempljih življenja, nekakšno parodijo na žensko prozo; tam sem dodala, da bomo v prihodnosti živeli v preslikavanju. Takrat še ni bilo osebnih računalnikov in sodobne kulture izreži-prilepi. A sprašujem se, ali kdo sploh še razume to knjigo: kako ljudem, ki o književnosti ne vedo nič in dojamejo le njeno osnovno raven, torej zgodbo o punci, ki išče primernega fanta, pojasniti, da to ni nekakšna hrvaška Bridget Jones, in katere razsežnosti so prisotne v tem delu? Preprosto ni mogoče. Živimo pač v kulturi karaok. Saj veste: imate napravo, že obstoječo melodijo in anonimnega izvajalca. Tehnologija vam omogoča, da se izrazite in zapojete I will survive, nihče pa več ne piše svojih pesmi.
Zdaj pa to kot metaforo prevedite na celotno kulturo in politiko. Samo še posnemamo: vloge, like, poklice, vse je le še cirkus in privid. Tudi umetnost se je preobrazila v festival, veseljačenje: na Hrvaškem obstaja deset literarnih festivalov, medtem pa zapirajo knjižnice in navadni ljudje nimajo denarja, da bi si kupili knjigo. Toda vsi smo po festivalih, kot da smo čisto nori na kulturo – le da nič več ne vemo. Ostal je samo spektakel, vključno z nami. Kateri je recimo vaš najljubši pisatelj?
Ne vem, nisem še razmišljal o tem (smeh).Pa saj ne sprašujem zato, da bi ocenjevala vaš literarni okus. Povejte pač neko ime.
Pravkar sem prebral zadnji roman Harukija Murakamija. No, Murakami mi je na primer kar všeč.Izvrstno. Zdaj pa povejte, koliko njegovih knjig ste prebrali.
Kakšnih sedem, osem, nekaj takega.Ah, potem niste dober primer. Hočem namreč povedati naslednje: vsi se danes lepimo na nekaj in govorimo, kako nam je všeč, pa naj bo knjiga, predstava, karkoli; nekdo reče, da občuduje nekega pisatelja, pa se potem izkaže, da ga niti ne pozna, da je prebral eno knjigo ali še to ne. Zakaj to počnemo? Zaradi socializacije. Saj ljudje ne znajo pojasniti, zakaj je Salman Rushdie njihov najljubši avtor, ampak glavno je, da se lahko družijo s tistimi, ki mislijo enako. Na skodelici imate Malevičevo sliko, kar se vam zdi čudovito, čeprav se vam ne sanja, kdo je. Ne vem, morda pa se je naša duševnost spremenila. Morda ne moremo več čutiti na način, kot so ljudje čutili nekoč. Navsezadnje se kot vrsta razvijamo: višji smo kot v preteklosti, hitreje tečemo, prsti nam delajo bolje, verjetno je drugačno tudi delovanje možganov.
Glejte, to, kar počneva, je v bistvu strašno staromodno – pogovarjava se. Moja mala nečakinja, na primer, mi po telefonskih sporočilih pošilja samo emotikone. Ni ji do uporabe besed, čeprav seveda zna pisati. Toda lažje se izrazi skozi simbole, to je njen način. Njena duševnost je drugačna od moje: jaz iščem besedo, da bi opisala svoje misli, ona to stori s podobo. Ali so najini občutki enaki, le da jih izražava na drugačen način? Tega ne morem več vedeti. Kakor tudi ne morem vedeti tega, kako bo nekoč gledala name: kot na noro teto, ki je počela same čudne stvari?
No, saj ste večkrat omenili, da bodo literaturo nekoč, ko bo izgubila vso moč, pisali samo še norci in ženske.Pravzaprav se čudim, da se moški sploh še ukvarjajo z literaturo (smeh). No, najbrž se zato, ker ima v družbi še vedno določeno težo in vlogo, v naših krajih se denimo navezuje na nacionalni koncept. Saj veste, jezik je bistvo naroda, zato potrebujemo tudi pesnike, kanon, akademijo ... Za obvladovanje nacionalne identitete morate imeti Pesnika – in to je vedno moški, ki je utemeljitelj, oče jezika in kulture, to ni nikoli ženska. Ko pa bodo države izginile, literatura ne bo več imela tovrstnega pomena, zato bo zanimiva samo še za ženske.
Za zdaj sicer ne kaže, da bi države ravno izginjale. Vsake toliko celo kakšna nastane.Res je, toda v resnici držav ni več. Kakšno funkcijo pa še opravljajo? In če na Hrvaškem ni več ničesar hrvaškega, se lahko država imenuje tudi Ikea ali kakorkoli drugače. Kaj pa je Kosovo? Korporacija, zasnovana na plemenskih vezeh. In tako je povsod.
Hrvaško ste zapustili ravno zaradi plemenske mentalitete, katere tarča ste postali zaradi svojih protivojnih in protinacionalističnih stališč ...Toda to so zgolj nepomembne podrobnosti. Šlo je preprosto za to, da na Hrvaškem nisem več mogla niti dihati. Kajti tega, kar se je dogajalo takrat, se ni dalo opravičevati z vojno, izrednimi razmerami ali čim drugim. Ljudje so dobesedno podivjali, poživinili. In tega nisem mogla prenašati – drugi so lahko. Danes pa mi rečejo: tebi je super, preselila si se na Nizozemsko. Žal mi je, ampak v tem ni bilo ničesar prijetnega; v tujino sem odšla pri 44 letih, kar ni lahko, pa tudi nisem bila kak svetovno znan kirurg, ki bi ga povsod čakali z odprtimi rokami. Bila sem samo pisateljica, ki piše v nepomembnem, majhnem jeziku in ki ni znala kaj dosti nizozemsko. Si lahko predstavljate, kako težko mi je torej moralo biti, da sem se tako odločila?
Tole bo morda malce karikirano rečeno, saj stvar ni tako preprosta, pa vendar: pred padcem berlinskega zidu so iz držav vzhodnega bloka emigrirali intelektualci, iz Jugoslavije pa so na Zahod odhajali predvsem delavci na začasno delo. V zadnjih dvajsetih letih pa se od tam seli zlasti cenena delovna sila, medtem ko se iz naših krajev izseljujejo izobraženci.Zdaj bežimo pred demokracijo, tako je. Tu ne smete pozabiti, da je imela Jugoslavija v nekem obdobju tudi veliko desne politične emigracije, ki se je ob nastanku nacionalnih držav vrnila. Tudi zato je ozračje tukaj zastrupljeno in zaznamovano z lažjo. Vsi še vedno trobijo, kako nam je bilo v socializmu hudo, morda še huje kot v komunističnih državah na vzhodu. Toda v teh državah o nasprotovanju komunističnim oblastem priča množica materialnih dokazov, dokumentov, dogodkov, podtalnih gibanj, osebnosti, tudi disidentov; na območju Jugoslavije je namigov o domnevnih grozotah socializma, če odštejemo dogajanja tik po drugi svetovni vojni, ostalo le malo.
V vseh teh letih nam je uspelo izumiti približno tri disidente, eden izmed teh je bil Milovan Đilas. Zdaj pa ne vem več: ali so v Jugoslaviji živeli najhujši strahopetci na svetu in ni pol stoletja nihče rekel nič, ali pa je bila represija še hujša kot v Sovjetski zvezi? Naj si vsak izbere, kar mu je ljubše. Zakaj torej ta zgodba o groznem komunizmu? Ker jo je svet razumel, mi pa smo tudi hoteli biti prepoznani kot žrtve, da bi lahko opravičili svoja dejanja.
Na Hrvaškem ni bilo Vaclava Havla ali Adama Michnika, bili pa so neporavnani računi iz druge svetovne vojne ter klerikalna, nacionalistična, teroristična emigracija. Tako je za umor ambasadorja Rolovića Miro Barešić dobil spomenik, svojo ulico in status nacionalnega heroja – takšna je hrvaška ideja disidenta. To je vsa resnica; tu se začne zgodba o sindromu lažnega spomina, ki je vodila v vojno in traja še danes, pa četudi je tako obupno dolgočasna.
Toda vseeno sledite temu, kar se dogaja na Hrvaškem.Seveda, to je vendar skrajno bizaren prostor. Še nihče na svetu ni doslej narisal svastike v velikosti nogometnega stadiona. Kako vendar bi lahko to spregledala? In nobena država razen Hrvaške nima ministra za kulturo, ki je odkrit fašist. Oprostite, to je silno zanimivo za vsako kulturno ali politično analizo, ne morem si pomagati. Naj Hrvaška postane spodobna država, kakršna je na primer Liechtenstein, pa je ne bom več niti opazila (smeh).
