Umiranje Gawande razume izjemno inteligentno in na način, kot ga splošna medicina (še) ne razume, v čemer je edinstven – kot zdravnik piše o neizbežnosti propadanja telesa in smrti. Zastavi si na videz preprosto vprašanje: kaj je na koncu res pomembno? Že kot študent medicine se o minljivosti življenja ni kaj dosti naučil, priznava. Kot da ni pomembno, kako umiranje poteka, kako ljudje doživljajo lastni konec in kako to vpliva na svojce. Medicina razmišlja zgolj o reševanju in podaljševanju življenja, ne restartira pa svoje doktrine, ko je konec življenja neizogiben. Pogosto gre še dlje: zaradi agresivnih kirurških posegov, medikamentoznega (pre)doziranja in institucionalne obravnave življenje lahko še skrajša ali precej zniža kakovost bivanja v zadnjih trenutkih.
V resnici nobena posamična bolezen ne povzroči smrti, temveč se kopičijo izgube, odpovedi posameznih telesnih sistemov. Obrabljamo se, dokler ni več kaj obrabiti, kot pravi Gawande. In ljudje se ne bojijo smrti same, pripovedujejo pa o strahu pred izgubami tik pred njo – sluha, spomina, prijateljev, domačega okolja. Ko se ljudje zavejo, da je njihov čas omejen, mine ambicioznost, obzorje pa se krči na vsakdanja zadovoljstva in ljudi, ki so jim blizu. In potem se zgodi, da ljudje vedo, da umirajo, njihovi svojci in zdravniki pa so na to nepripravljeni. Najbolj kruta napaka pri ravnanju z bolniki in starimi ljudmi je ta, da ne razumemo, da imajo ljudje prioritete, ki presegajo zgolj varnost in daljše življenje. In tem je treba prisluhniti.
Poleg tega Gawande razmišlja tudi o najbolj optimalnih bivanjskih rešitvah za ostarele, hudo bolne, umirajoče, ki se izmikajo konceptom institucionalne obravnave, v zadnjih trenutkih življenja pa zagovarja koncept, ki trenutno tako v svetu kot tudi pri nas deluje najbolj humano in tudi za državo najceneje: paliativno in duševno oskrbo, kot jo razumejo hospici. Ultimativni cilj po njegovem torej ni dobra smrt, temveč dobro življenje do konca.
»Priročnik« za zadnje trenutke življenja se loteva tematike, ki jo izrinjamo iz zavesti, ker je boleča, a čaka na nas, da se z njo (enkrat) soočimo. Gawande nam pri tem pomaga in ni morbiden, prej psihoterapevtski; lažje razumemo umiranje in smrt bližnjih, lažje razmišljamo tudi o lastni minljivosti.
