Gradnjo stolpnice je leta 2005 kot »zadnja instanca« odobril John Prescott, namestnik predsednika laburistične vlade Tonyja Blaira. Nekdanji sindikalist Prescott je pri tem preslišal argumente vseh, ki so ji nasprotovali, tudi lastnih uradnikov, med njimi urbanističnega inšpektorja. Tudi takratni londonski župan Ken Livingstone, ki je med laburisti veljal za trdega levičarja, je stolpnico, ki že glede na projekt očitno ni bila namenjena »reševanju stanovanjske stiske malih ljudi«, zagovarjal.
Japonsko pismo
Letos bodo ob Temzi navzdol, mimo Westminstra in dvižnega mostu proti ustju, začeli graditi še višjo stanovanjsko stolpnico. S 67 nadstropji najvišjo v Evropi sploh. To je projekt po prihodkih in površinah v gradnji menda največjega gradbeno-nepremičninskega podjetja na svetu. Iz njegovega imena – Greenland Group – ne bi mogli ugotoviti, da gre za kitajsko podjetje, in seveda še manj, da je v 90-odstotni državni lasti. Nekako devetina od več kot osemstotih stanovanj v stolpnici, katere naložbena vrednost je okrogla milijarda evrov, naj bi bila »netržnih«, za »običajne smrtnike«. Kar je svojevrsten cinizem – Greenland Group je pač državno podjetje iz države, kjer je na oblasti komunistična partija – tudi zato, ker bodo »običajni smrtniki« imeli svoj vhod in svoja (nižja) nadstropja, bogati pa zasebna dvigala. Kar je bilo doslej očitno na ravni določenih mestnih predelov, namreč getoizacija bodisi revnih bodisi premožnih, bo v stolpnici na ovinku Temze po letu 2020, ko naj bi bila dograjena, hkrati vzpostavljeno pod »isto streho«.
Britanski oziroma londonski nepremičninski trg z vzporedno gradnjo dobrega pol ducata nebotičnikov ni le, kot se je nedavno glasil naslov v Guardianu, simbol britanske stanovanjske krize, je še veliko več. Je globalizacija v malem. V uvodnih primerih so vse njene sestavine: globalno prosti pretok kapitala, ljudi in dobrin, naivni, kratkovidni ali morebiti pokvarjeni politiki, socialne razlike in razkroj družbenih vezi ter, ne nazadnje in malce novejšega datuma, simbolično in simptomatično hkrati, država (povrhu s komunistično oblastjo) kot globalni vlagatelj, ki se mu ni mogoče upreti.
Po že skoraj sarkastičnem naključju je novica, da pred kitajsko stanovanjsko-gradbeno meganaložbo na Otoku ni več nobenih ovir in da se bodo dela začela v nekaj tednih, prišla v bolj ali manj isti sapi z novico, da je japonska vlada od britanske z nenavadno jasnim pismom pred »kitajskim vrhom« skupine G20 v začetku iztekajočega se tedna zahtevala pojasnila glede prihodnjega statusa japonskih naložb na Otoku. Predvsem industrijskih, kajti v Veliki Britaniji je glavnina japonske avtomobilske industrije za Evropo, Hitachi pa je, recimo, pred letom dni zagnal proizvodnjo vlakovnih kompozicij, s katerimi bi z Otoka rad prodrl tudi na evropsko celino.
Toda poleg zahtevanih pojasnil je japonska vlada na 15 straneh nedvoumno izrazila tudi pričakovanje, da bo britanska stran ne glede na brexit storila vse za ohranitev sedanjih carinskih stopenj in postopkov, neoviran dostop delovne sile iz drugih držav EU, ohranitev svobodnega pretoka kapitala in čezmejnih naložb, ohranitev skladnosti standardov med Veliko Britanijo in EU, ohranitev britanskega dostopa do raziskovalno-razvojnih sredstev EU in celo ohranitev sedeža Evropske agencije za zdravila v Londonu.
Bojazen, ki prerašča v strah
Šinzo Abe od Therese May potemtakem pričakuje širšo in hkrati konkretno razlago njenega medtem neštetokrat povzetega stavka »Brexit pomeni brexit«, stavka, ki ga bo britanska premierka morda obžalovala, podobno kot bi nemška kanclerka Angela Merkel raje videla pozabljeno svojo rotitveno zaobljubo »Zmogli bomo«. Sklepno opozorilo japonskega dokumenta, da se bodo »japonska podjetja s svojimi evropskimi sedeži v Veliki Britaniji morda odločila za selitev na celino, če predpisi EU na Otoku po izstopu ne bodo več veljali«, namreč zveni že kot grožnja. Japonska je s tem »prebila led«, vse druge »tretje države«, od Južne Koreje in tudi Kitajske do Rusije in, recimo, Brazilije, pa imajo z japonskim pismom odslej priročen katalog pričakovanj glede Velike Britanije.
Kar je videti kot prvi »uradno« izstavljen račun (podroben, čeprav brez številk) sedanji britanski vladi za referendumsko neumnost prejšnje, je istočasno tudi resen simptom z brexitom zgolj deloma povezane bojazni, da se globalizacijsko nihalo preveša na drugo stran. Bojazni, ki se širi po mnogih prestolnicah in seveda po vodilnih etažah številnih nadnacionalk. Tudi v Pekingu, čeprav je kitajsko veselje do globalnih projektov za zdaj videti neskaljeno. Da je ta račun kot prva izstavila Japonska, vselej usodno odvisna od izvoza in uvoza, čeprav morda ne več vodilna svetovna izvoznica, pa je obrobna simbolika.
Kako razširjena je bojazen pred »koncem globalizacije« in da že skoraj prerašča v strah, ponazarjata prav tako pred omenjenim vrhom svetovne gospodarske dvajseterice objavljena blog in intervju direktorice Mednarodnega denarnega sklada (IMF) Christine Lagarde. V skrbeh zaradi omahljive rasti globalnega gospodarstva Lagardova poleg nujnosti spodbujanja povpraševanja oziroma potrošnje (z večjimi državnimi vlaganji) in strukturnih reform kot klasične mantre IMF s poudarkom omenja oživitev (!) mednarodne trgovine in odpravo (!) začasnih trgovinskih ovir ter za njo potrebo po »širši delitvi rasti«, torej (re)distribuciji blaginje. Za uresničitev teh ukrepov je potreben politični pogum, pravi na koncu bloga Lagaradova, »toda neukrepanje prinaša tveganje, da se bo globalna gospodarska integracija obrnila v drugo smer, in tako se bo ustavil motor, ki je desetletja ustvarjal in razširjal blaginjo po svetu. Tega velikega tveganja po moji oceni ne bi smeli sprejeti.«
Seveda je ob teh ocenah in stališčih Lagardove mogoče postaviti vrsto vprašanj. Tudi o njeni osebni odgovornosti – navsezadnje IMF vodi že kar nekaj časa – za »splošno« politiko in posamične primere (recimo Grčija), o odgovornosti IMF »kar tako«, o smiselnosti oziroma uresničljivosti in socialni pravičnosti (ne glede na »širšo delitev rasti«, ki jo v IMF zadnja leta tako radi omenjajo) njenih predlogov itd., vendar bi tukaj kazalo razmisliti predvsem o dveh njenih trditvah. Da je, prvič, svetovna trgovina po njenem mnenju že potrebna oživljanja oziroma da ne gre le za nove trgovinske sporazume, kakršna sta že kar zloglasna TTIP in CETA, temveč zgolj ali predvsem za veljavnost dosedanjih pravil, in da svetu grozijo, drugič, zelo svobodno interpretirano, trgovinske vojne.
Poglejmo najprej drugo trditev. Po podatkih Svetovne trgovinske organizacije (WTO), še enega »agenta« globalizacije, so zgolj države G20 v zadnjega pol leta (od oktobra lani do letošnjega maja) mesečno sprejele v povprečju 21 ukrepov za omejevanje trgovine, samo ZDA v tem času 25. Železo in jeklo, strojna in elektrokovinska industrija …, spomnite se v tem kontekstu samo na protidampinške ukrepe EU in ZDA zaradi kitajskega jekla. Seveda, Kitajska umetno drži pri življenju prevelike zmogljivosti svojega železarstva, toda vsako orožje v trgovinski vojni ima to neprijetno lastnost, da tako ali drugače udari tudi po »svojih« (kar je EU nazadnje ugotovila s sankcijami proti Rusiji), vsaka trgovinska vojna pa, da ima tudi nasprotnik na voljo malodane neizčrpno orožarno, v kateri se vse prerad zadržuje.
»Malo protekcionizma«
Pa kaj potem, kajne, malo protekcionizma ne more škodovati. V Sloveniji, recimo, bi imeli vsaj še nekaj tekstilne in lesne industrije pa še česa, kar je »odšlo« v nizkomezdne države, pa svoje banke in živilsko industrijo, morda celo višje plače. Ja, pa skoraj vse bi bilo občutno dražje in zelo verjetno tudi manj kakovostno, marsičesa pa sploh ne bi bilo mogoče kupiti. Po drugi strani pa – kam bi Slovenija, življenjsko odvisna od tistega, kar proda v tujino, izvažala in koliko bi lahko bila konkurenčna, če bi bili blizu in daleč vsenaokrog »mali protekcionisti«? Globalizacija je kot torta: ne moreš je hkrati imeti in pojesti, ni mogoče imeti hkrati zelo spodobnega kitajskega mobilnika za 200 evrov in dobre Murine obleke za isti denar, ni mogoče, vsaj dolgoročno ne, biti samo mednarodni prodajalec, ne pa tudi kupec.
»Malo protekcionizma« je pokončalo že veliko ljudi. Dobesedno. Po prvi globalizaciji, ki se je končala z borznim zlomom leta 1929, je bilo »malo protekcionizma« humus za razrast nacizma. Zaradi »malo protekcionizma« je po drugi svetovni vojni od lakote pomrlo na desetine milijonov ljudi, stotine milijonov pa je živelo v nepopisni revščini. Globalizacija je, kot je dokazal ekonomist Branko Milanović, »nahranila« in iz revščine »potegnila« več kot milijardo ljudi. Nekdanja razlika med svetovnim Severom in Jugom, bogato in nerazvito »polovico« človeštva, se je krepko zmanjšala.
Levičarji, menda internacionalisti po prepričanju, to posledico globalizacije radi spregledajo. Kar je deloma razumljivo, kajti na drugi strani je globalizacija zaradi selitve proizvodnje prizadela klasični delavski razred in srednji sloj nekdanjega Severa. Če tukaj zanemarimo ekscesno naraščanje socialnih razlik oziroma daleč nadproporcionalen kos blaginjske pogače, s katerim se masti pregovorni vrhnji en odstotek, še posebej pa ena desetinka odstotka (k čemur je najmanj toliko kot globalizacija pripomogla metastazirana finančna industrija), se je glavna prerazporeditev blaginje med globalizacijo zgodila na omenjeni ravni. Malce karikirano rečeno: kitajski srednji sloj si danes ne bi mogel privoščiti skoraj toliko kot ameriški, če slednji tri, štiri desetletja gmotno ne bi »stal na mestu« in če ne bi bil tudi občutno »tanjši« kot pred globalizacijo. Pri tolikokrat omenjani konkurenčnosti nacionalnega gospodarstva ali podjetja je šlo pogosto le za posredno konkurenco med ameriškim (evropskim, kanadskim, avstralskim) in kitajskim (indijskim, indonezijskim, korejskim, vietnamskim) mezdnim delavcem.
Modno, nespametno in zoprno
Da je politično uspešneje kot levičarji, »tradicionalni« in »novi«, to posledico globalizacije doslej izkoristila (deloma nova) populistična desnica, pričajo pojav Donalda Trumpa (no, kar zadeva ZDA, se je tudi Bernie Sanders dobro držal), vzpon Marine Le Pen in ponovni razcvet avstrijskih svobodnjakov, prodor Alternative za Nemčijo, na (proti)globalizacijsko karto so veliko igrali tudi zagovorniki brexita, na njej parazitira italijanskih Pet zvezd …
Globalizacija so mehiški priseljenci in ameriške tovarne v Mehiki, kleščenje javnih izdatkov pod prisilo IMF, EU in ECB, bližnjevzhodni begunci in poljski vodovodni inštalaterji na Otoku, evropska komisija in Wall Street, globalizacija je mednarodna gejevska zarota, pred katero Jaroslaw Kaczynski brani Poljsko, so prostotrgovinski sporazumi in davčne oaze, angleščina na slovenski univerzi in dobički, za katere nadnacionalke ne plačujejo davkov. Pa še kaj.
Komaj kaj je danes bolj všečnega, politično korektnega in oportunega kot biti proti globalizaciji. Toliko bolj, če ti politični ratingi leto dni pred volitvami nezadržno padajo in ni izključeno, da bo tvoja ponosna in nekoč velika stranka in svetilnik evropske socialne demokracije ob letu osorej z manj kot petino glasov le še tretja stranka v državi. Kar je primer nemške SPD in podkanclerja Sigmarja Gabriela, ki je TTIP prejšnji teden razglasil za mrtvega, sporazum med EU in Kanado pa (še) zagovarja. Ali če po javnomnenjskih raziskavah že dolgo več ne vodiš najmočnejše stranke v državi in kratkoročno ne moreš storiti ničesar, da bi to pred naslednjimi volitvami spremenil. Kar je primer avstrijske SPÖ in kanclerja Christiana Kerna, ki po novem že kar nasprotuje obema transatlantskima sporazumoma. Še uvodoma omenjen John Prescott je te dni obžaloval, da so stanovanja v Vauxhallovi stolpnici pokupili tujci.
Našteti spadajo med socialne demokrate in laburiste, vendar imajo tudi konservativci, desna sredina, »naravni« politični agenti globalizacije, do proste trgovine vse več pomislekov. Za to, da bo lahko Theresa May z izstopnim sporazumom uresničila vsaj del z referendumom razgretih pričakovanj, bo morala Velika Britanija storiti globalizacijski korak nazaj. Enega dolgega ali več kratkih, ekonomske posledice gor ali dol. Nicolas Sarkozy kot predsedniški kandidat računa na čudež tudi s protiglobalizacijsko retoriko. Vsem njegovim finančnim podpornikom to verjetno ni všeč, vendar se zavedajo, da drugače čudeža zanesljivo ne bo. Avstrijska koalicijska ljudska stranka podpira kanclerjevo nasprotovanje sporazumoma. Protiglobalizacijska sveta aliansa je iz dneva v dan močnejša in ni dvoma, da ima v svojih vrstah tudi papeža.
To, da je dandanes »modno« biti proti globalizaciji in da je na »drugi strani« vendarle še veliko (političnih in interesnih) agentov, ki z novimi prostotrgovinskimi sporazumi rinejo z glavo skozi zid – ali pa jih, kot slovenska vlada, podpirajo, ne da bi vedeli, kaj delajo – je zoprno. Kajti nihče se ne ukvarja z »urejenim umikom«, minuto premora, ki bi bila nujno potrebna za konsolidacijo, regulacijo (tudi davčno) in socialno uravnoteženje dosežene globalizacijske ravni. Desetinka, dve ali tri dodatne gospodarske rasti, ki naj bi jo prinesli TTIP, CETA ali azijsko-ameriški TPP(A) ter globalni storitveni sporazum TiSA, niso vredne z njimi povezanega političnega in gospodarskega tveganja.
Patetično, vendar le s kancem pretiravanja rečeno bo »poglabljanje« globalizacije ugonobilo liberalno demokracijo, ker bo na politično površje naplavilo populistične avtokrate. »Poglabljanje« globalizacije pa bo poleg tega, le na prvi pogled paradoksalno, odplaknilo tudi »pozitivne pridobitve« dosedanje globalizacije, kajti »avtoimunski« odgovor na še več globalizacije je – protekcionizem. Ta pa med drugim pomeni – Lagardova ima prav – gospodarsko nazadovanje, dobesedno pavperizacijo širokih slojev prebivalstva in v skrajnem primeru sproži iskanje »krivcev« doma in v tujini. Kako se to lahko konča, pa tudi že vemo.
