Rad bi pojasnil, zakaj meteorologi ne delimo mnenja o pojavu kemičnih sledi na nebu, torej o teoriji, da sledi letal v ozračju nastajajo ob raztrosu kemičnih snovi. Letala poganjajo motorji na notranje izgorevanje, zato iz njih izhajajo izpušni plini. Ti vsebujejo trdne delce, ki v ozračju delujejo kot kondenzacijska jedra. Kadar je zrak dovolj vlažen (običajno pred vremenskimi frontami, ko doteka bolj vlažen zrak), se vodna para kondenzira na teh delcih in za letalom nastaja sled, ki je sestavljena iz ledenih kristalčkov (na višinah, kjer letijo, je temperatura precej pod ničlo). Včasih se kondenzacijske sledi letal posušijo, včasih pa se širijo in vztrajajo – odvisno od razmer v ozračju. To je po našem mnenju vsa skrivnost in nimamo razloga, da bi mislili drugače. Če bi iz letal spuščali kemikalije, bi verjetno videli sledi tudi v suhem zraku, a glej ga zlomka, sledi se pojavijo ravno pred vremenskimi spremembami.
Prisotnost neke snovi, kemikalije, lahko dokažemo le z meritvijo in laboratorijsko analizo. Seveda se je treba odločiti, katero snov bomo iskali in preverjali, ker je od tega odvisna metodologija. Če skušamo določiti koncentracijo, na primer, aluminija v zraku ali v vodi, se uporabi drugačna metoda kot za neko drugo snov. In če hočemo imeti daljši niz meritev, si ne moremo vsak dan sproti izmišljati, kaj bomo merili, ampak moramo iste vrste meritev izvajati desetletje, dve, tri, da lahko potem potrdimo ali ovržemo morebitni trend v koncentraciji določene snovi.
Zračni tokovi namreč ne odnašajo onesnaženega zraka samo iz naših tovarn drugam, ampak tudi k nam od drugod (vreme je po tej plati pravično). Koncentracije raznih snovi se zaradi daljinskega transporta onesnaženega zraka, ki je odvisen od jakosti in smeri zračnih tokov, dnevno spreminjajo, torej spremembe same ne potrjujejo teorije o kemičnih sledeh. Pripisovati vse težave ali spremembe, ki jih opažamo okoli sebe, posipanju kemikalij iz letal, je zato neodgovorno in nestrokovno.
