Saj, boste rekli, kaj pa je lenarjenje, kaj je »delati nič«? Če gledam sončni zahod, ali ni to odziv na zunanji dražljaj? Morda res, a sončni zahod traja, gre počasi. Poskusite ga gledati deset minut, pa boste najbrž vmes že postali nestrpni (no, resnica je, da se pač sončnega zahoda ne da gledati vsak dan, ker so nam včasih napoti oblaki). Morda boste hoteli kaj popiti vmes, se sprehoditi in nato spet pogledati, ali gre sončna krogla že za obzorje. Morda se boste začeli pogovarjati ali pa se vam bo miselni tok obrnil od sončnega zahoda kam stran.
Ni čisto trivialno. Tudi vremena okoli sebe se ne zavedamo ves čas. Najbrž samo za trenutek, ko ugledamo kakšen pojav, ki je dovolj intenziven, da nas zmoti, ali pa ker nas očara, nam je všeč. Recimo mavrica. Verjetno o vremenu veliko več govorimo, kot ga potem občutimo, se ga zavedamo. »Danes so rekli, da bo sončno.« In potem ves dan sije sonce, mi pa delamo v pisarni tistih osem ali deset ur, in ko pridemo ven, se morda niti ne zavemo, da sije sonce. Samo vroče nam je, pa hitimo v senco ali v kakšen drug, hladnejši prostor. Ali pa nas svetloba slepi in si nadenemo sončna očala. Ali pa je morda september in je na soncu prijetno popiti kavo, sončni žarki pa nas božajo in svetloba je bolj poševna in nekoliko zastrta.
Se vam ne zdi, da nas jesen nagovarja, naj se vsaj malo ustavimo v tem našem vsakodnevnem hitenju? Saj vem, šola se prav zdaj začne in vsakdanji življenjski ritem se pospeši. Vreme pa začne zavirati, tudi narava na splošno. Ni zima zaman čas počitka v naravi. Le mi, človeška bitja, se ne damo. Ampak ostanimo pri jeseni. Stavim, da krajšanje dolžine dneva in manj dnevne svetlobe vpliva na naš bioritem. Vsaj pri sebi opažam, da postanem jeseni nekako bolj umirjen, melanholičen, da se zazrem naokoli, bi kar gledal in vpijal prizore in trenutke, čas se kar nekako upočasni. Pa ne samo jesensko sonce, tudi jesenski dež se da občutiti intenzivneje kot le z zamahom roke ali z vzdihom: »Oh ta dež, spet bom imel mokre čevlje, spet bodo zastoji na cesti…« Najbrž nam manjka precej življenjske modrosti, preden bomo sposobni tudi jesenski dež občutiti še na drugačen način.
Če vam ne bo uspelo septembra, pa poskusite vsaj oktobra. Malo bolj se zavedati vremena okoli sebe, ga občutiti. In se po jesensko umiriti vsaj kakšen dan. Saj vas bo na pomlad kar samo spet povleklo v aktivnost, v gibanje, v svetlobo…
