Pravzaprav se z ekološko problematiko ukvarjam že ves čas ustvarjanja. A začeti moram še malo pred tem: študirala sem namreč grafično oblikovanje, v osnovi sem bila torej bolj vizualni tip. In tam sem se učila predvsem, kako ustvarjati stvari, ki jih naša družba v resnici sploh ne potrebuje, kaj šele v tolikšnih količinah. Spomnim se profesorja, ki nam je dejal: tule je pomaranča, zdaj pa iz nje naredite produkt! Pomislila sem, presneto, čemu naj delam produkt iz pomaranče, zakaj je ne bi preprosto pojedli? Dogodek mi je ostal v spominu – ne zato, ker bi bil silno pomemben, ampak ker kaže na neko temeljno dejstvo, ki ga hočem preseči s svojim delom: da se od narave, ki je vendar nekaj najbolj bistvenega, počutimo nekako oddaljeni, odtujeni.
Kolikor lahko presodim, ste se sprva posvečali predvsem različnim prostorskim postavitvam, nato pa postopoma prešli k participatornim projektom.Res je, na začetku sem delala razne instalacije in performativne postavitve, ki so bile kar dobro sprejete; toda čeprav sem bila z njimi dokaj zadovoljna, se mi je sčasoma zazdelo, da pri njih nekaj pogrešam. Po eni strani sem bila vanje zelo tesno vpeta, vedno sem bila namreč tudi sama del instalacije, njen podaljšek, toda po drugi strani je občinstvo ostajalo le v vlogi opazovalcev – lahko sem posredovala neko sporočilo, zavest o nečem, vendar je njihova izkušnja ostajala pasivna. Tako sem začela iskati načine, kako bi gledalca vključila v dogodek in ga spodbudila k njegovemu lastnemu premisleku; vse od takrat preizkušam različne strategije, kako čim bolj učinkovito doseči to pritegnitev.
In kaj ste ugotovili?Kmalu sem spoznala, da je dobro delati z majhnim številom gledalcev. Prvi projekt, za katerega bi lahko rekla, da je blizu mojemu idealnemu participatornemu modelu, sem pripravila v belgijskem Gentu, kjer sem od leta 2013 rezidenčna umetnica. Trajal je leto dni, sestavljen pa je bil iz več delov, ki so pozneje dobili krovni naslov Urban Action Clinic. Izhodišče je bilo, da bi razmišljali o mestu kot telesu in preverili poškodbe njegovih organov. Vsak telesni organ sem metaforično povezala z neko okoljsko problematiko, na primer prebavila z mesno industrijo, pljuča z industrijskim onesnaževanjem in tako naprej. Nato sem obiskovalce vodila na različne kraje, ki so ustrezali vsakokratni temi, v tovarno, center za ločevanje odpadkov, čistilno napravo, ali pa na travnik, kjer se je pasla krava. Tam smo ostali štiri ure in samo opazovali, nič drugega, sedeli smo v tišini; na travniku sem jim na primer razdelila knjižico, v kateri je bil opisan celoten kontekst proizvodnje mesa skozi zgodovino, vendar nisem pri tem zavzemala nobenega stališča – v tem pogledu sem zelo previdna, ljudem nočem ničesar vsiljevati, to ne bi imelo smisla.
Ste bili zadovoljni z rezultatom?Precej. Zanimivo se mi je zdelo, kako močna skupinska povezanost se je ob teh dogodkih vzpostavila med povsem naključno zbranimi ljudmi. Bolj se je zatikalo pri drugih delih projekta: ko smo poiskali »bolezni« oziroma okvare v mestu, je namreč sledilo »zdravljenje«. Povezala sem se z znanstveniki in aktivisti, hotela sem vzpostaviti laboratorij, kamor bi ljudje lahko prišli po nasvete za zmanjšanje onesnaženosti, opravili pa bi lahko tudi test vsebnosti težkih kovin v svojem telesu – ko bi na lastne oči videli, kako zastrupljeni so, bi verjeli, da je težava resna. A to ni bilo mogoče.
Zakaj ne?Etična zbornica znanstvenega inštituta, s katerim sem sodelovala, je zamisli nasprotovala, češ da bi ljudem s tem izdali preveč informacij, ki jim ne bi zares koristile oziroma bi bili učinki tega preveč nepredvidljivi. Tako sem nazadnje morala pristati zgolj na testiranje rastlin, ker se z njimi vendarle ne istovetimo povsem – vsak si lahko misli, dobro, rastlina je res zastrupljena, toda z mano je vse v redu. Imeli smo kar dober obisk, na podlagi pridobljenih vzorcev smo nato izdelali zemljevid mesta s stopnjami onesnaženja po posameznih predelih. Izvedli smo tudi nekaj akcij...
Se s čim takšnim ukvarjate tudi v Celju, kjer imate letos rezidenco v Centru sodobnih umetnosti?K sodelovanju so me povabili ravno zato, da bi v mestu, zaznamovanem s cinkarno, naredila nekaj podobnega. Vendar mi vsaj za zdaj ne gre prav dobro, saj tam še nisem našla primernih ljudi za sodelovanje, čeprav mi je Boris Šuštar, za katerega ste verjetno slišali, veliko pomagal z nasveti. Videla bom, kako bo – če ne najdem sodelavcev, projekta ne bom mogla izpeljati.
Kaj pa je glavna težava pri iskanju sodelavcev?Ljudem je vseeno. Vedo, kaj se dogaja in da živijo v onesnaženem okolju, toda o tem nočejo razmišljati, raje se delajo, da težava ne obstaja. Zato sem se vmes že spraševala, ali naj se sploh trudim s projektom: če se vsem zdi, da jih to ne zadeva, ne želim prevzemati vloge nekoga, ki bo prišel iz tujine in jim solil pamet. Na Portugalskem in v Belgiji so si ljudje zelo želeli sodelovati, saj so tudi sami hoteli spremembe, in sem se kot umetnica lahko vključila v to.
